Intervju s Trkajem in Igorjem Saksido

Kdaj sta se začela ukvarjati z rapanjem?

Trkaj: Ja, z rapanjem sem se začel ukvarjati nekje pri 17–18 letih. Najprej sem ga samo poslušal, nekega večera pa sem šel na Metelkovo, kjer smo s prijatelji začeli »freestylat«. Potem sem se v to delo zaljubil.

Igor: Ja, mene pa je v ta svet, ki je prelep, navdihujoč in poln energije, uvedel Trkaj, prej pa rapa nisem poznal.

Zakaj ravno ta zvrst glasbe?

Trkaj: Meni je všeč, ker je direktna, ker ne ovinkari in se ne pretvarja, da je preveč lepa, kot npr. popevke, kjer mora biti vse popolno. Všeč mi je, da poveš tisto, kar ti leži na duši.

Igor: Ja, na način, ki je neposreden in poln energije. To je glasba, ki je verjetno bolj pri srcu fantom kot dekletom. Skoznjo izražajo svoje uporništvo in iščejo svoj obraz med rimami, ki so nove.

Ste imeli v otroštvu kakšnega vzornika?

Trkaj: Ja, seveda sem jih imel. Najprej košarkarje, Shaquilla O'Neala, potem ko je prišel rap, pa so prišli tudi novi ideali, npr. raper Nas.

Igor: Glasba moje mladosti so bili čisto na začetku Beatlesi. Takrat sem kupil tudi njihovo ploščo, ki je bila zelo draga.

Kako ste se odločili, da boste rapali Prešernove pesmi?

Trkaj: Z Igorjem sva se dobila v Mladinski knjigi, kjer sva dobila idejo za knjigo Kla kla klasika, Igor je potem naredil izbor klasičnih pesmi, ki bi prišle v poštev, jaz sem pa začel ustvarjati. Tako sem dobil navdih za Gloso.

Kje dobite navdih za pesmi?

Trkaj: Najprej dobim idejo kot nekakšen preblisk, nato pa začnem raziskovati. Za Prešernovo Gloso sem najprej raziskal, kaj sploh glosa je, nato prebral Prešernova dela, da sem »padel« v občutek, in pričel delati.

Ste si kdaj v življenju mislili, da boste začeli rapati?

Igor: Ne, niti pod razno ne. Rapati sem začel bolj po naključju, ker mi je Rok rekel, da moram napisati rap Marko skače. Potem mi je postalo všeč.

Se je spremenil vaš slog življenja, ko ste začeli rapati?

Igor: Ja, zelo dobro vprašanje. Slog življenja se mi ni spremenil toliko, da sem sedaj čisto nekaj drugega ali pa da kadim travo in se oblačim čisto drugače. Spremenil pa se je moj  odnos do mladih. Veliko bolj se sprašujem, kaj zanima mlade ljudi, ki so okoli mene, tj. moje študente, srednješolce in osnovnošolce itd., kaj poslušajo, s kakšnimi vprašanji se ukvarjajo, kaj jih boli, navdušuje … Tako postajaš tudi boljši pedagog in učitelj.

Kako usklajujete svoj urnik s poučevanjem in rapanjem?

Igor: V svoja predavanja vnašam elemente sodobne kulture, ne samo rapa, ampak tudi metala, rocka, in študentje so nad tem navdušeni. Enkrat so mi dali celo priznanje in napisali, da sem edini profesor, ki razume svet mladih.

Koliko skupnih nastopov sta že imela in kakšno publiko imate najraje?

Igor: V manj kot enem letu sva imela okrog 40 nastopov na šolah, potem pa še veliko manjših nastopov. Rapala sva na sprejemu evropske komisarke na otvoritvi evropskega leta kulturne dediščine pa pri g. Pahorju. Najbolj pa uživava, ko nastopava na šolah, takšnih, kot je vaša, ki naredi vse tako, kot je treba, in potem lahko žuramo skupaj.

Kateri nastop se je vama najbolj vtisnil v spomin?

Igor: Na OŠ Dobravlje.

Trkaj: Ja, tu je res dobra energija. Zelo mi je všeč, da mladi tu pišejo rap. To mi veliko pomeni. Zelo so se potrudili, zato sem se še toliko bolj tudi jaz.

Kako to, da se vi (Igor) na nastopih vedno oblečeni v srajco in ne kot Trkaj?

Igor: Jaz moram biti profesor, on pa raper. Ne vem, kako bi izgledalo, če bi bil jaz oblečen v jopo s kapuco, on pa v belo srajco in kravato. Morda pa bova kdaj poskusila.

Zanima nas, zakaj pri rapu uporabljate toliko gibov?

Trkaj: Ker ima vsak svoj pristop do rapa. Jaz sem učenec smeri, kjer nisem samo raper, ampak tudi MC (mojster ceremonij), ta pa poleg rapanja dvigne ljudi in publiko na noge ter jih animira. Pomembno mi je, da ljudje ne sedijo pri miru, da se zabavamo, plešemo, da se sprostijo in sodelujejo z mano.

Se vam je že kdaj zgodilo, da niste imeli ideje za rimo?

Trkaj: To se mi je zgodilo ravno danes. Nekje pri Hip hop junaku sem izgubil rimo, vendar imam to že toliko v glavi, da se ne bojim več napak, saj grem enostavno v »freestyle«.

Kako si lahko tako hitro izmišljujete rime za »freestyle«?

Trkaj: Tega še sam ne vem, v bistvu povem, kar mi je pri srcu.

Na kateri vaš album ste najbolj ponosni?

Trkaj: Zame so albumi tako kot otroci. Vedno imaš vse enako rad. Vsak je na svoj način poseben in vsak predstavlja del mojega življenja.

S čim se še ukvarjate poleg rapanja?

Trkaj:  Poleg rapanja vodim tudi plesno šolo in podjetje Konoplja.net, gradimo pa tudi kreativni center.

So vas starši podpirali v tem?

Trkaj: Na začetku ne. Mama je še nekako razumela, oče pa je bil proti. Šele ko so mu drugi ljudje povedali zame, se mu je zdelo »hudo«. Začel je to sprejemati in me podpirati.

Igor: Tak preobrat v življenju se ne zgodi samo pri šestnajstih kot pri Trkaju, ampak tudi pri petdesetih. Ko me je moj oče prvič slišal rapati na televiziji, me je ob mojem prihodu domov pogledal z globokimi modrimi očmi in vprašal, če se mi je na stara leta zmešalo.
 

S katerimi drugimi glasbeniki/umetniki sta že sodelovala in nastopala skupaj?

Igor: Že kot študent sem pel v zboru, pozneje pa sem začel prevajati pesmi za Tinkaro Kovač, veliko tudi za Laro Jankovič (iz španščine, italijanščine in angleščine). Od raperjev je Trkaj daleč na prvem mestu, sedaj pa pripravljam nekaj malega tudi z Drilom.

Trkaj: Jaz sem sodeloval z Neisho, Raven, ko je bila še Sara Briški, Jadranko Juras, Omarjem Naberjem, Janezom Bolčino, Alenko Godec, Challe Salle, Alyo, Pižamo in veliko drugimi. V nekem obdobju se mi je celo zdelo, da samo sodelujem. Sedaj pa poleg Igorja sodelujem tudi z Nipketom.

Zahvaljujemo se vama za pogovor in vama želimo še veliko rapovskih uspehov.

Ema, Meta, Nuša, 9. a

Igor Saksida

7. b ve (skoraj) vse

Na sončni strani dneva nova šola stoji,

žari kot Rimska cesta in po znanju diši.

Primorci moji pišejo, da se kar kadi

jim za besedami – prisluhni zdaj mi;  

Igor prebira misli in na glas se smeji,

ko sedmi b na bele liste piše sledi:

Mi Tilen pravi: Glej da boš naprej pisal ti!

Začudena iz dvorane Manca v razred hiti.

Diego naju pri nadaljnjem rapu bodri,

Aljaž pove, sva pač boljša (Itak!) kot vsi.

Aljaž ta drugi nove si zabave želi,

Blaž bi s Trkajem vedno nove ubiral poti,

in Roku dala sva spomin – živi naj, živi,

Mašo pa igra najina nadvse veseli.

Nejc srečanja ponovnega si srčno želi

in dama Ana nama s srčkom dan razsvetli.

Sofiji rap od vsega čist' drugačen se zdi.

Zamenjajmo zdaj rimo, dosti tega na -i,

naj samoglasnik še kak drug lepo zazveni!

Rap je Neži zanimive učne ure znak

in Roka navdušuje le nastop, če je tak,

da dihajo legende skupaj vse isti zrak,

morda pa, Žan, z Nipketom res posnamemo trak.

Teo je s kapc'o čisto pravi hip-hop junak,

Ajda, res hvala za spomin – kot tvoj pač ni vsak,

ja, Samulel, se srečamo še kdaj! Brž na vlak!

Woop-woop! To, Sara! To te reši dolgčasa spak,

in Agnes ve, da pesnik klasik pač ni bedak.

Miha besede diha, hraber je kot vojak,

Denise pa ve, da pesem je žuriranja znak,

Maša – lahko spet prideva k vam pokat rap-pak,

Aljaž, tud' tebi hvala, da si tak korenjak.

Pripis:

Vsega tega bi ne bilo brez vaših odličnih

ravnateljice, knjižničarke in učiteljic dičnih.

Rispekt za vse – in zdaj se Igor res poslovi,

v Solkančevem spominu boste vedno – vsi vi!