Logo MojaObčina.si
JUTRI
22°C
8°C
NED.
20°C
11°C
Oceni objavo

Mediteran v Ajdovščini in Ljubljani

Z javnim vodstvom po razstavi se je zadnjo januarsko nedeljo v Pilonovi galeriji v Ajdovščini končala večja pregledna razstava slik z naslovom Mediteran ajdovskega slikarja Braneta Jazbarja. Razstava je že na otvoritvi doživela izredno velik obisk, saj ima slikar v domačem okolju veliko občudovalcev. Na ogled je bilo več kot trideset slik s časovnim razponom od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa do najnovejšega časa. Tik pred slovenskim kulturnim praznikom je nekoliko zmanjšano število teh slik doživelo otvoritev v Galeriji Lek, ki se nahaja v veliki vhodni avli Lekovega Poslovno informacijskega centra v Ljubljani. Tudi ta otvoritev je bila izjemno dobro obiskana, slovesno razpoloženje pa so k večerni prireditvi prispevali pevci Lekovega moškega zbora, ki so uvodoma zapeli znano uglasbeno Prešernovo pesem Kam.

Mediteran je Jazbarjev osrednji slikarski cikel, ki ga avtor iskreno posveča pokrajini in krajinski motiviki slikovite Vipavske doline, okolju, v katerem biva in ustvarja. Barvite podobe iz tega cikla so po eni strani svojevrsten poklon starim mestnim jedrom z značilno primorsko arhitekturo, na primer v Vipavskemu Križu, Ajdovščini, Vipavi, po drugi strani pa izražajo slikarjevo spoštovanje do tamkajšnje pokrajine s Čavnom in Kucljem v ozadju, v ospredju pa z značilnimi vinogradi, sadovnjaki in valovitimi planjavami. Kompozicijsko razgibanost teh slik avtor opisuje kot razmetanost in jo primerja s tem, kar v njegovem neposrednem okolju povzroča značilna vipavska burja.

Najzgodnejše slike iz cikla Mediteran so naslikane z bolj umirjenimi barvami in prevladujočimi rjavimi, zemeljskimi toni, ter se navezujejo še na slikarjeva realistična tihožitja iz obdobja po končanem študiju. Tem sledijo podobe, pri katerih je zaradi širokih nanosov barve in odločnih potez že povsem očiten odmik od realizma. Končno pa se je Jazbar slikarsko razživel s povsem odprtim koloritom in z njim uveljavil samosvojo barvno skalo izrazitih vijoličastih, rdečih in modrih tonov. Poudarjena barvitost in kompozicijska razigranost gotovo izvirata iz slikarjevega primorskega temperamenta, morda je njegova posledica tudi dejstvo, da je umetnik v končni fazi nagonsko prestopil prag čiste abstrakcije. Lastni likovni razvoj je nedvomno prepričljivo speljal in si pri njem ves čas prizadeval uveljaviti razpoznavno likovno govorico.

Slikar odkrito priznava, da ga je pri njegovem slikarskem razvoju oplajala ljubezen do rodne pokrajine, v njej pa je poskušal odkriti tudi tiste najbolj simbolne prvine. Spodbujala sta ga njena slikovitost in vizualno bogastvo: očarljive vedute starih mest, razgibani ritmi ožjih krajinskih izrezov, tipično rastlinje: »Nikjer ne občutim tega, kar občutim tu, na Primorskem, nikjer ne najdem te atmosfere ali te svetlobe, ki vladata tukaj!« Naslikane pokrajine seveda niso portretne, niso zgolj odslikava opazovanega, v naravi doživetega. Večina slik nastane v ateljeju, kjer izpod umetnikovih rok pridejo na vrsto poenostavitve in abstrahiranje nepotrebnih podrobnosti. Kar je odveč, postopoma izgine s podobe, ostane le bistveno. Rdeča, modra, vijoličasta in črna so nepogrešljive barve Jazbarjevih slik. So temelji njegovega likovnega izrazoslovja in simbolike. Sam jih opredeljuje takole: »Rdeča je barva ljubezni, črna, barva žalosti, modra modrosti, vijoličasta pa mi pomeni skrivnost.«. Posebej izpostavljeno kompozicijsko prvino, kot je bilo že omenjeno, predstavlja naslikana arhitektura, stare hiše in ulice, saj z njimi kar najbolj dosledno sledi svojim likovnim težnjam po razgibanosti, razigranosti. Zidovi hiš največkrat niso ravni, ampak ukrivljeni, mesta so ujeta v neko nenavadno atmosfero, v zraku se nemirno prestavljajo svetle gmote, vse skupaj je nekako skrivenčeno, namenoma vrženo iz ravnotežja in statičnosti. V Jazbarjevem slikarstvu je večno živa igra prehajanja resničnih oblik v izmišljene ali domišljijsko preoblikovane. Navezanost na okolje, v katerem živi in ustvarja, umetniku omogoča nenehen stik z njegovimi najbolj razpoznavnimi vizualnimi vrednotami, s konkretnimi vedutami in z značilnimi krajinskimi posebnostmi. Resničnost mu vendarle ponuja neizčrpen vir, iz katerega lahko nenehno zajema. Šele potem se v njem sprostijo potrebne ustvarjalne energije, ki videno v naravi pregnetejo z domišljijo in mu dajo novo in nenavadno podobo.

Iztok Premrov

Oglejte si tudi