Dragi bratje in sestre!
"Grob v molitvi postane most. Most med nami in pokojnimi; med časom in večnostjo, med človekom in Bogom. Brez vere v življenje po smrti tega mostu ni. Odkar človek stopa po tej zemlji, je to čutil. Vedno je veroval v neuničljivost življenja, smrt je čutil kot dogodek novega rojstva, prehoda v novo življenje. Tega mu nikakor ni bilo lahko verovati. Nam kristjanom je to veliko lažje, odkar se je zgodila prva velika noč z vstajenjem Božjega Sina. Takrat je smrt resnično postala rojstvo za nebesa. Na kaj mislimo, ko rečemo ROJSTVO za nebesa?
Ko se otrok rodi, zapušča materino telo, ki ga je hranilo, a je počasi, v devetih mesecih postalo pretesno, zadušljivo, da v njem ni mogel več preživeti. Otrok takrat preživlja strašno krizo in ve, da ga zunaj matere čaka neznani svet, ki je večji od materinega telesa in ga ne pozna in ga bo šele odkrival. Zato je negotov. Pred rojstvom je komuniciral le z materjo, ona je bila zanj edini in ves svet; z rojstvom pa se mu odpirajo številna vrata tega sveta in v njegovo življenje vstopajo tisoči novih ljubečih ljudi.
Ali se ne dogaja ob smrti nekaj enakega? V smrti človek doživlja podobno krizo: postane slab, zmanjkuje mu zraka, pade v agonijo, iztrgan je iz sveta, v katerem se je počutil varnega in še ne ve, kaj ga čaka. Negotov je in raje bi ostal na tej strani. Toda v resnici pa vstopa v nov, neizmerno prostran svet, kjer bo lažje zadihal in komuniciral bo z neizmerno množico ljubečih duš.
Kako pa ti to veš, bo kdo vprašal? Še nihče ni prišel nazaj, da bi povedal kaj o teh prostranstvih.
Pesnik Tone Pavček je na ta pomislek nekoč odgovoril v verzih:
Ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar, vidijo slepi.
Ne slišiš vsega, če ne slišiš tudi, kar slišijo gluhi.
Ne poveš vsega, če ne poveš tudi, kar nemi povedo.
Dodajmo: Ne veš vsega, če ne veš tudi, kar pokojni vedo. Bog, ki preseneča slepe, da več 'vidijo' kot mi, ki dobro vidimo; On, ki preseneča gluhe, da več 'slišijo', kot mi slišimo; On, ki nemim daje, da več 'povedo' kot mi, ki dobro govorimo; On tudi preseneča pokojne, ki več vedo kot mi, ki se nam zdi, da tako zelo veliko vemo.
In če že govorim v podobah: ličinka je lahko 'presenečena', ko postane metulj z barvnimi krili, in če je novorojenček presenečen, ko opazi, da mama ni edino bitje na svetu, da je ob njem še toliko ljubečih bitij in so srečni, ker je on srečen – potem bo tudi človek resnično in v polnosti presenečen, ko bo spoznal, da zemlja ni edini svet, da dotlej še ni ni videl in slišal vsega in da ni vedel vsega. Apostol Pavel je zapisal Korinčanom: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1Kor 2,9). Presenečen bo, ko zagledal nov svet in v njem brez števila duš, ki bodo počele eno samo stvar: ljubile Boga. 'Tistim, ki ga ljubijo', je rekel Pavel. Poudarek je tukaj. Za to presenečenje pa je treba na tem svetu Boga iskati, spoznavati in izpolnjevati njegovo voljo. Samo tako bomo, ko bomo stopili v nov svet, lahko presenečeno vzkliknili, ko bomo zagledali Boga: »Tega pa že poznam!« In če bomo tako prepoznali Njega, bomo v njem presenečeni prepoznali tudi vse tiste ljudi, ki smo jih poznali na tej strani."
Naj sam dodam, da v življenju doživljamo številna presenečenja, ki nas tako ali drugače vznemirjajo. Bog pa nam ponuja vsekakor najlepše večno presenečenje, če ga iščemo, ga ljubimo in brez sovraštva v srcu sprejemamo vse ljudi, ki so nam kot sestre in bratje.
Niko Ličen