Zgodovina uči, da je bilo štirideset mučenikov oz. mučencev štirideset vojakov XII. legije imenovane 'Legio fulminata Melitensis' iz časa vladavine cesarja Licinija (308-324), ki je po sporu s Konstantinom I. Velikim z odlokom vojakom ukazal, naj se krščanstvu odrečejo ali pa jih čaka smrt. Štirideset se jih je ukazu uprlo in v najhujši zimi leta 320 naj bi jih odpeljali ob kopališče mesta Sebasta v Mali Armeniji, danes Siwas v Turčiji, kjer jih je čakala smrt v ledeno mrzli vodi. Za tiste, ki bi se želeli spreobrniti v zadnjem trenutku, je bila pripravljena topla kopel. Eden od vojakov je želel izkoristiti rešilno bilko, a zaradi nenadne spremembe temperature je takoj umrl. Njegovo mesto je prevzel prisotni stražar, ki se je priznal za kristjana ter se vojakom pridružil v smrti. Kljub temu, da so vojaki v oporoki, spisani v zaporu, zahtevali, da se jih pokoplje v Sareimu pri Zeli (danes Kyrklar v Mali Aziji), se njihova želja ni uresničila. Trupla so sežgali in pepel raztresli v reko, da bi tako uničili vsak spomin na mučence.

Tradicija zapoveduje, da naj bi na ta dan moški v dar prejeli suhe slive, trnje in klobaso, v opomin, da se mučeništvo v njihovem življenju še vedno dogaja. Ker pa je trnja v življenju dovolj, smo se punce odločile, da si naši fantje zaslužijo zgolj klobaso, kot simbol zahvale za vse trenutke, ko se skupaj nasmejemo in pozabimo na vsakdanje peripetije.