Logo MojaObčina.si

Ajdovščina

Deli
Avtor: Kristina Birsa,

Ajdovski planinci po kanjonu Glinščice

Pustna nedelja je obljubljala sončen dan, zato smo se ajdovski planinci odpeljali lepim doživetjem naproti. Namenjeni smo bili v dolino Glinščice. Nabralo se nas je za velik avtobus in še za štiri avtomobile. Zdelo se mi je, da se sramežljivo vračajo stari časi, ko sta se na planinske izlete odpeljala tudi po dva avtobusa pohodnikov in več. Ko smo se ustavili na startu, nas je Vodnik Mirko pogostil s slastnimi krofi, da ne bi pozabili, da je pust pred vrati.

Pohod smo začeli v kraški vasici Ocizla in se pridružili Glinščici, ki izvira z dvema izviroma pod vasjo Klanec, to je na nadmorski višini 412 m. Vodo ji ponudita še Krvavi potok in Griža. Tako obogatena in za kras velika voda se pri Žavljah izliva v Tržaški zaliv. Njena struga od izvira do izliva je dolga 12.100 m. Mi smo jo spremljali skoraj od izvira in ob njej občudovali številne jame, nekatere raziskane, druge še skrivnost. V njih prebivajo netopirji, simbol doline Glinščice. Ostanki mlinov, žag in viaduktov spominjajo na preteklost, ko je bila dolina Glinščice najkrajša pot od morja v notranjost in obratno. Na nekaterih mestih se voda razlije po ravnini in dela rokave, po katerih nadaljuje pot. Reka ni mirna, posamezni slapiči in tolmuni bogatijo njeno pot.

Za kraški svet, po katerem si je vklesala pot, je zanimiv celoten njen tok. Duša in srce se razveselita, ko se dolina pri vasici Botač razširi, ko prestopi mejo, in nato ponovno zoži. Slap Supet, 40 m visok, predstavlja vrata v čudovito kanjonsko dolino, ki jo je narava s pomočjo reke podarila nam, pohodnikom. Dolga je 2 km in pol in je od 1992 naravni rezervat. Na eni strani se bleščijo skale Stene, kjer občuti človek prave planine, na drugi strani se dviga Kraški rob z ostanki ozkotirne železnice.

Ko se je oko napaslo nad bogastvom narave, smo jo mahnili proti romarski cerkvici sv. Marije na Pečah. Čeprav izpričujejo zapiski častitljivo starost, je v dobrem stanju, ker je bila obnovljena. Po označenih, vendar strmih skalah smo se povzpeli na rob do obeležja tržaškemu plezalcu Emiliu Comini, ki je imel tu celo plezalno šolo med obema vojnama. Od tu smo zavili na kraški rob, na razgledne točke, od koder bi lahko prešteli ulice v Trstu. Obzorje se je razprostiralo pred nami od Brd do Istre. Če je lepota, potem je bilo to nepozabna lepota.

Naša krožna pot se je zaokrožila na gradu Socerbu, ki se dviguje nad vasico Socerb. Da je imel v zgodovini pomembno vlogo, ni potrebno poudarjati, kajti predstavljal je pomembno točko med avstrijsko državo in beneško republiko. Na vratih gradu nas je pozdravila Slava vojvodine Kranjske, kajti Valvasor je 1678 obiskal grad, ga opisal in narisal.

Da bo krog sklenjen, dolg je bil skoraj 20 km, smo jo mahnili do Ocizle, kjer smo zjutraj zapustili avtobus.

Ko se je sonce poslavljalo od naše doline, smo se vračali čez Rebernice in zaploskali vodniku Mirku in njegovemu pomočniku Božu za lep dan.
Irena Šinkovec

Foto: S.M.

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!