Logo MojaObčina.si

Ajdovščina

Deli
Avtor: Kristina Birsa,

Martin Krpan na Prešernov dan

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika, 7. 2. 2018, smo na Osnovni šoli Col dogodek obeležili z živahno umetniško govorico. Večer so obarvali Mešani pevski zbor Duri s Cola, mladi glasbenici: Ana Škvarč (klarinet) in Eva Lemut (flavta), učenci dramskega krožka pa so pod mentorstvom Svetlane Bušen mojstrsko odigrali odlomek iz znamenitega Martina Krpana, le da so ga tokrat priredili in preizkusili v rimah. Slavnostna beseda je letos pripadla duhovniku, fotografu in rojaku Zorku Bajcu. Ob tej priložnosti smo si ogledali tudi Bajčev dokumentarni film 'Svet, ki izginja', dragoceno gradivo, ki priča o življenju naših prednikov. Več o samem avtorju in njegovem plodovitem delu v nadaljevanju piše Silva Karim. V dopoldanskem času pa smo zaključili z natečajem športne fotografije z naslovom 'Lepota gibanja'.

Obe razstavi fotografij sta na ogled v prostorih šole.

SVET, KI IZGINJA

Zorko Bajc, v svojem primarnem poslanstvu duhovnik, se nam tokrat predstavlja kot filmski ustvarjalec in fotograf. V svojem dokumentarnem filmu pripoveduje o dveh starih ženicah, Pepci in Malki, ki sta živeli v Kanjem Dolu pod Javornikom. Njuno življenje je bilo preprosto, brez elektrike in tekoče vode, daleč od vsakdanjega vrveža sodobnega življenja.

Posnet je bil leta 1999–2000, danes pa je ta dokumentarec dragoceno gradivo, ki priča o življenju naših prednikov v prostoru med Javornikom in Nanosom.

Bajčeve portretne fotografije so nastale na njegovih popotovanjih širom sveta. Pričajo nam, kako pisan je naš svet in koliko lepote se skriva prav v tej raznolikosti. Avtor se osredotoča na obraze, na svetlobo obrazov, kot nam sam to opredeljuje. Fotograf ne išče smejočih obrazov in dopadljivo zamaknjenih pogledov, ne išče podob, kakršnih so (pre)polni sodobni mediji. Portreti ljudi iz Peruja, Bolivije, Slonokoščene obale, Iran in od drugod izražajo predvsem dostojanstvo. Hkrati pa ob pogledu na Bajčeve portrete čutimo močan naboj tistega čarobnega trenutka, ko fotograf stoji pred živim, resničnim človekom in pritisne na sprožilec svoje kamere.

Ob pogledu na cikel portretov Zorka Bajca se nam utrne misel nemškega teologa in pisatelja Alberta Schweitzerja: Kadar je v ljudeh svetloba, žarči iz njih. Tedaj se prepoznamo, ko hodimo skupaj v temi, ne da bi morali z roko drug drugega pobožati po licu ali se usesti drug drugemu v srce. Prav ta misel nam največ pove o ustvarjalni širini in človeški globini umetnika in duhovnika Zorka Bajca.
Svetlana Bušen in Silva Karim

 

Oglejte si tudi