Logo MojaObčina.si

Ajdovščina

Deli
Avtor: Bojana Pižent Kompara,

Življenje s slepoto

V petek, 8.12. smo v avditoriju Škofijske gimnazije Vipava gostili že drugi letošnji Naš večer – tokrat z gostjo Ireno Mihelj in njenim psom vodičem Biskom.

V zelo zanimivem večeru nam je Irena odstrla svoje življenje, tesno povezano s slepoto, ki jo spremlja tako rekoč od rojstva. Ob rojstvu je tehtala zgolj 830 gramov, in čeprav so jo rojenice za marsikaj prikrajšale, so ji namenile dar, ki jo spremlja še danes: kakor se ni vdala takrat, tako še vedno ne pristaja na vnaprejšnje pomisleke, kaj zmore in česa ne.

Po osnovni šoli v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani jo je pot peljala na Škofijsko gimnazijo v Vipavi. Leta 1996 je maturirala kot prva slepa maturantka v Sloveniji. Čeprav je Irena izjemno močna, odločna in stvarna, so bile tudi zanjo osebne stiske včasih preprosto preveč. V svojem razmišljanju je izpostavila tri dejstva, ki so jo rešila iz primeža malodušja: navijanje za norveške smučarske skakalce, lastno stanovanje in njen pes vodič Bisk.

V norveščino in vse norveško se je zaljubila leta 1994, se v Planici srečala s svojim idolom, skakalnim rekorderjem Tommyjem Ingebrigstenom in navezala stike z norveško športno novinarko Mette Bugge, ki ji je leta 2006 finančno omogočila enoletno učenje norveščine na Norveškem.

Leta 2010 ji je uspelo priti do svojega stanovanja, in ko je bila na svojem, je prišel na vrsto še pes vodič. Ker Slovenija nima lastne šole za tovrstne pse, je nanj čakala 25 mesecev. Z Biskom, črnim labradorcem, ji je življenje na široko odprlo vrata v samostojnost pa tudi v gibanje. Z Biskom naredita tudi do 3000 km na leto, letos malo manj, ker so ga pestile zdravstvene težave.

»Bisk je moje oči,« pravi Irena in poudarja, da mora biti žal stroga do vseh prijaznih ljubiteljev psov, ki želijo njenega silno prijaznega labradorca pobožati. Marsikdo namreč ne ve, da se moramo do vseh psov vodičev obnašati popolnoma drugače kot do nešolanih psov – z božanjem jim namreč prekinemo koncentracijo, ki je nujno potrebna za varno vodenje.

Za Biska ima Irena same lepe besede. Tudi za njegove nerodnosti in lumparije. Poudarja, česa vsega se je navadil v letih, odkar je z njo: ve za vse prehode za pešce v Ajdovščini, za vsa stopnišča, kjer je imela včasih težave, poišče vhode v trgovine, od nje pa potem, hudomušno dodaja Irena, pričakuje, da ugotovi, ali sta v pravi trgovini ali ne.

V uro in pol dolgem pogovoru nam je Irena razkrila še marsikatero zanimivost in težavo iz sveta slepih. Silno jo jezijo vozniki, ki, ne meneč se za osnovni prometni bonton, parkirajo avtomobile na pločnikih; upa, da bo novo krožišče v Ajdovščini opremljeno s primernimi oznakami za slepe na sredini zeber in ne ob njihovem robu … Predstavila nam je izjemno koristno aplikacijo na mobilnih telefonih Be My Eyes, ki uporabnikom omogoča, da prek videoklicev pomagajo slepim in slabovidnim osebam, ter nam demonstrirala pravilno vodenje slepe osebe.

Na koncu nas je vse nagovorila, da v omarah poiščemo odvečno volno – tudi sicer zelo rada plete, sedaj pa njene pletilke ustvarjajo pravokotnike, ki jih na norveškem sešijejo v odeje in dobrodelno podarijo »ljudem, ki imajo diagnozo obolelih za rakom. Pravokotnički, ki jih zberejo (ali jim jih pošljejo) pri različnih ljudeh, naj bi vsebovali dobre misli različnih pletilcev, različne barve (po možnosti čimbolj vesele in pisane) pa naj bi vlivale optimizem in upanje v ozdravitev. Volna je izbrana zato, ker je topla in s temi odejami naj bi se oboleli greli, še posebno po kemoterapijah.« Na ta način, pravi Irena, se želi zahvaliti svoji prijateljici norveški novinarki, ki ji je povedala za akcijo. Upa, da ji bo ob pomoči prijateljev uspelo splesti 9000 pravokotnikov. Glede na to, kako pridna in vztrajna je, v to ne dvomimo.
Bojana Pižent Kompara

 

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!