Vojko Gašperut – slikar, ki navdihuje | Občina Ajdovščina

V torek, 6. 2., smo na Škofijski Gimnaziji Vipava gostili slikarja Vojka Gašperuta – Gašperja. Ob dnevu kulture je dijakom in delavcem šole odstrl drobce svojega življenja, odnos do umetnosti in nas nagovoril, naj življenje sprejemajo odgovorno ter razvijamo svoje talente. Ob tej priložnosti je slikar pripravil razstavo, svoja dela pa so na ogled postavili tudi člani šolskega likovnega krožka, ki ga že vrsto let uspešno vodi David Ličen.

Ljudje smo že prislovično polni predsodkov in srečanje s slikarjem Gašperjem je bilo lepa priložnost, da se še enkrat znova prepričamo, kako v življenju ni nič samo črno ali samo belo. Vojko Gašperut je najprej odgovoril na vprašanje, ki je mlade prvenstveno zanimalo: od kdaj je kot tetraplegik priklenjen na voziček? Leta 1967 je kot sedemnajstletni fant ob skoku v vodo zadel ob skalo. Mladim je povedal, da se je s tem, kar se mu je zgodilo, zelo težko sprijaznil, a je bilo potrebno iti naprej in na tej poti mu je zelo pomagala tudi umetnost. Začel je čisto naključno, ko je v zavodu Soča, kjer je bil na rehabilitaciji, priskočil na pomoč medicinski sestri pri njenem likovnem ustvarjanju. Za to svojo »pomoč« je bil zelo pohvaljen in tako se je začelo. Ker mu tudi roke ne služijo več, je poskusil z usti, kako nastajajo njegove umetnine, pa nam je tudi pokazal. Danes je v svojem delu zelo prepoznaven, še posebej pa je ponosen na vabilo na prestižno razstavo Le Salon des Beaux Arts v pariškem Louvru leta 2016, na kateri se je predstavil s sliko Trave.

V pogovoru z dijakom Aleksom Birso Joganom slikarju ni uspelo le spretno odgovoriti na radovedna vprašanja, dotaknili so se nas predvsem njegov izjemen optimizem, zdrav pogled na življenje in umetnost, širina duha, ki ni dana vsakomur. O tem, kako se je slikar dotaknil dijakov, pa najbolje pričajo njihovi odzivi.

»Zelo inspirativno, še posebej za nekoga, kot sem jaz – človeka, ki se ob prvi oviri vda. Gospod Vojko je pokazal, kako uporabiti svoje slabosti v svoj prid.« (Andraž)

»Navdušila me je slikarjeva predanost slikanju in spodbudila tudi mene k nadaljnjemu razvijanju mojega talenta. V dvorani sem čutila velik naboj optimizma in marsikatero stvar s pomočjo gosta videla v lepši luči.« (Klara)

»Sprva me je navdušila že razstava njegovih del v šolski avli. Kdor umetnika ne pozna in ne ve, od kod prihaja, mu to povejo barvite slike Krasa in neskončna modrina obalnih pokrajin. Slike izžarevajo toplino in optimizem, ki ga obogati tudi njegov nastop: s humorjem in izjemno voljo do življenja kljub tegobam, ki ga spremljajo vse od zgodnje mladosti.« (N.N.)

»Zgodba, ki jo je na začetku povedal slikar, nas prisili k razmišljanju o svojem življenju, ali ga sploh dovolj cenimo? Vsak trenutek se nam lahko zgodi nekaj, kar nas spravi na kolena, od nas pa je odvisno, kako se bomo s tem spopadli. Gospod Vojko se je na najboljši možni način. Ni rekel: 'Ne morem!', rekel je: 'Bom poskusil!' in zato je prišel do te točke, ki jo občudujemo. Njegova dela so me navdihnila in mi dala misliti, ali res izkoristim priložnosti, ki so mi dane.« (Gregor)

»Srečanje z gospodom Gašperutom je bilo zelo zanimivo in navdihujoče – od njegovega pogleda na invalidnost do njegovih hudomušnih anekdot in šal. Zelo sem se čudila, kako je kljub takšni usodi ostal tako optimističen in kljub uspehom tako skromen. Pokazal nam je, kaj je v življenju dejansko pomembno, in v čast mi je, da sem spoznala njega in njegovo življenje.« (Lucija)

»Dandanes se veliko obremenjujemo zaradi zunanjega videza …, toda pozabimo biti hvaležni, da lahko hodimo, slišimo, govorimo …, vse to ni samoumevno.« (Meta)

»Menim, da nam je gospod Vojko zelo dobro nakazal, da je življenje prevredno, da bi ga zapravili z neumnostmi.« (Dominik)

Na prireditvi, ki sta jo spretno vodila Hana Gleščič in Aleks Birsa Jogan, so sodelovali še fantovski zbor s pevovodjo Juretom Ferletičem in citrarjem Benjaminom Žbogarjem, godalni kvartet dijakinj in Neža Rijavec z interpretacijo pesmi Marka Rijavca, Življenje je slika.

Bojana P. Kompara