Bralni klub je skupen projekt knjižnice in Ljudske univerze Radovljica (LUR). V okviru LUR-a deluje medgeneracijski center, v katerega je vključenih tudi zelo veliko starejših, ki so jih povabili, da se jim pridružijo. »Srečanja imajo status javne prireditve. To pomeni, da se nam lahko pridruži vsak, ki si tega želi. Nekateri prihajajo redno, drugi pridejo le takrat, ko beremo knjigo, ki jih zanima.« Tretjo sredo v mesecu se ob pol devetih zjutraj, ob čaju, kavi in prigrizkih, zbere okoli 20 ljudi. »Pogovarjamo se o prebrani knjigi, včasih tudi o avtorju. V branje jim ponudim tudi druge knjige s podobno tematiko, ali pa knjige, ki se dogajajo v isti deželi kot izbrana knjiga. Ko smo januarja brali knjigo Fulvia Tomizze Frančiška, ki se dogaja v Trstu, sem na klub prinesla knjige v povezavi s Trstom.« Teh je bilo presenetljivo veliko, z zelo različno tematiko.

Božena Kolman Finžgar pove, da branje v tretjem življenjskem obdobju ne pomeni le kvalitetno zapolnjenega prostega časa. »Gre za precej več kot to. Branje močno prispeva h kvalitetnejšemu življenju, saj širi obzorja, je tudi možganska telovadba, ki je za starejše še kako priporočljiva. Knjige nam omogočajo, da se lahko preselimo, prestavimo, odklopimo in živimo življenje tisočerih junakov. Branje nam resnično polepša vsakdan.«

Prvo leto so brali slovenske avtorje, potem pa so se z naborom knjig pridružili bralni akciji Ta veseli knjižni svet (TVKS). Tako so pred tremi leti brali knjige na temo Avstralije, sledila je Indija, letos je na vrsti Italija. »Na začetku, da si lahko bolj plastično predstavljamo deželo, vedno pripravimo tudi predavanje o tej deželi. Na njem izvemo nekaj zanimivosti o deželi, pa tudi o kulturi, zgodovini, prehrani, o vsem kar ljudem olajša branje. Da lažje ''pademo noter'' poiščemo tudi kakšne recepte za sladice ali napitke.«

Odziv, še pove Kolman Finžgarjeva, je vsako leto večji, tako da razmišljajo o tem, da bi jeseni v novi knjižnici organizirali druženje v dveh skupinah. Gospa Pavla, ki bralni klub obiskuje od začetka, - gospa v bralnem klubu s svojimi razmišljanji in kratko obnovo, ki si jo vestno zapiše v poseben zvezek, vsakič odpre debato - pove, da ji je ideja druženja ob knjigah zelo všeč. »Sama ob izbrani knjigi poiščem še druge knjige s podobno tematiko. Želim si, da bi se udeleženci bolj vključevali v debatiranje in povedali kako so oni doživeli knjigo.« Tudi gospe Alenki, ki klub redno obiskuje zadnje leto, se bralni klub zdi dobra ideja. »Gre za zelo spodbujevalni bralni klub. To, da se nas ob pol devetih zjutraj, smo le jesenska generacija, zbere tako veliko, nekaj pomeni. To pomeni, da ljudi zanima, da jih ne zanimajo le dnevne novice, ampak jim je pomembno tudi doživljanje. Knjige je namreč treba doživeti. Gostota obiska pa kaže na to, da so knjige izbrane prav in da imajo te knjige neko poslanstvo, ne samo zanimivo vsebino, ampak gredo širše. Zadnja, Frančiška, nas je popeljala v svet nasprotij, odprla nam je nova obzorja, od mikrokozmosa, se pravi človeške usode, do makrokozmosa, sodelovanja in zbliževanja med narodi. Taki klubi so super, saj nam starejšim omogočajo nenehno širjenje obzorij. Tukaj ni zakamranosti. Če imaš o neki knjigi še tako zanimivo mnenje, pa ga nikomur ne poveš, če se zapreš med štiri stene, ni komunikacije. Tukaj pa je komunikacija in to živahna. Kadar je pogovor zares živ, preskoči iskra tudi na kakšno drugo temo.« Gospa pravi, da ji je všeč tudi to, da doslej še nihče od udeležencev ni imel do izbrane knjige negativnega odnosa. »Vsak ima svoj pogled, imamo celo nekaj moških in prav vsak v izbrani knjigi najde nekaj svojega.« Tudi gospod Franc, ki, kot pravi, na klub hodi predvsem zaradi druženja. »Vsak mesec komaj čakam, da se spet vidimo. Rad berem in rad sem v družbi.«

Biba Jamnik Vidic