Zavrhovski mlin

V soteski Pekel je približno trideset metrov nad današnjim kamnitim jezom nad petim slapom, postavljenim na ruševinah Pokojiško-Padeškega mlina, ter pred izrazitimi ruševinami Colnarjeve žage v okljuku potoka, na levem bregu Otavščice (st. p. 139 na p. š. 3018/34, k. o. Borovnica) stal mlin vaščanov Zavrha. Letos poleti očiščene razvaline stavbe so še precej dobro ohranjene (kamnite stene, tloris približno 6,5 x 4 oz. 4,5 metra). Mlin je imel eno lopatno kolo (v nasprotju s korčnim, kot ga ima mlin pred Peklom) s premerom približno 2,5 metra, ki je vrtelo par črnih kamnov. Oba sta bila letos izkopana in razstavljena praktično »in situ«. Izbiro tipa vodnega kolesa je narekoval majhen vodni padec na kratkem odseku potoka med drugima vodnima pogonoma ter neposredna bližina lesenega jezu. Streha stavbe je bila kot drugje, pokrita s krajniki. Do njega je od širše gozdne ceste, speljane s Padeža na Colnarjevo žago, vodila ozka steza, ki danes služi kot planinska pot.

Po ustnem izročilu so v tem mlinu mleli iz Zavrha: Mele – Rutarček, Švigelj – Ženton, Meden – Tagornji oz. Medenov, Švigelj – Franclov in Suhadolnik (prej Merkun) – Lipovc, verjetno pa še kdo. Pokojni Ivan Dragar s Pokojišča mi je nekoč pripovedoval, da naj bi tu mlel še kot mlad fant. Najlepši del opravila zanj pa je bil, ko si je pred mlinom zakuril ogenj in na njem spekel kruh iz sveže moke.

Mlin sicer najdemo že v Franciscejskem katastru iz leta 1823, ko so bili njegovi lastniki Martin Debevc s Padeža 2 in ostali (et consorti). V katastru iz leta 1869 je tod presenetljivo vpisana žaga na vodi z 18 kv. sež. Leta 1884 so kot solastniki žage v zemljiški knjigi vpisani Andrej Debevec s Padeža 3, Franc Matičič s Padeža 4, Janez Mele iz Zavrha 4 ter Jakob Švigelj iz Zavrha 1. V skoraj stoletju in pol se lastništvo ni prav dosti spremenilo, danes so lastniki enakovrednih deležev stavbe Jožef Mele, Anton Suhadolnik ter Franc Švigelj z Zavrha in pa Bernard Rot iz Borovnice.

Mlin je obratoval do leta 1942, ko so Italijani vrgli kamne s tečajev in poslopje zažgali. Po vojni so ga vaščani nameravali popraviti, pa jim oblast zaradi uvajanja centralnih valjčnih mlinov ni dala soglasja. Kar je bilo med ruševinami še uporabnega, so tedaj odnesli, zato med nedavnim čiščenjem prav dosti ni bilo najdenega. Poleg mlinskih kamnov sta bili pravzaprav najimenitnejši najdbi kladivo za klesanje kamnov ter ključ od vhodnih vrat mlina. Ključavnice naj bi namreč tod uvedli šele ob odprtju soteske Pekel za turiste. Morebiti pa se bo nekoč našlo še toliko dobre volje, da se bo ruševine temeljiteje zavarovalo pred nadaljnjim propadanjem in s tem za zanamce ohranilo pomemben del narodne dediščine, ki je skozi stoletja dajala kruh in tako tudi življenje številnim generacijam Meniševcev.

Damjan Debevec, foto: DD