Doma sicer ni kazalo na sončen dan, ko pa smo prispeli do Gorice in ob Soči navzgor, pa smo vedeli, da smo na pravem koncu.  Začeli smo pri cerkvi v vasi Plave. Lepa vzpenjajoča gozdna pot na kateri se spogledujemo s pomladnimi rožicami nas lepo vodi proti vrhu. Vmes se ustavimo pri vodnem zajetju, nato se usmerimo med hišami in po travnem pobočju do ceste. Še zadnji vzpon in že stojimo pred cerkvico svete Genderce. Zazremo se po dolini Soče vse do Svete Gore. Naslednja postaja je vrh Korade z obveznim slikanjem in postanek v zavetišču. Čas je bil za obnovitev energije in razglede po zasneženih Julijcih. Nato je sledil premik do Doma na Sabotinu. Sabotin je eden najbolj prevrtanih hribov na katerem so se bile najhujše bitke  v I. svetovni vojni. Hoja po grebenu je zelo razgledna in zanimiva, polna ostalin ene najhujših vojn. Po meji nas pot pripelje do ruševin cerkve svetega Valentina, od tu naprej mimo znamenitega napisa »TITO« po strmi, trdi kamniti poti v dolino. Prečimo Solkanski most s katerega je lepo viden železniški most z največjim kamnitim lokom.

Lep planinski dan je bil za nami. Čeprav hribi v tem koncu niso visoki, nudijo ob lepem vremenu res lepe razglede vse do morja na eni strani in najvišjih gora pri nas in naših sosedih. Zadišalo je po pomladi. »Slovenija planinari« in mi z njo.

Marijan Božeglav