Že zjutraj je bilo nebo brez oblačka, tako da smo vedeli, da bo to en najlepših jesenskih dni preživetih v gorah.  S parkirišča na Ljubelju smo po smučarski progi odšli proti Domu na Zelenici. Nad nami se je svetilo pogorje Begunjščice, za nami Veliki vrh in Košutica. V domu smo si privoščili čajček, nato se podali v smeri proti Stolu. Že takoj na travniku za hišo se nam je v s soncem obsijan pokazal naš cilj. Okoli nas poezija jeseni. Čudovite barve macesnov, zelenih smrek, rušja in naših veselih obrazov. Z vsakim korakom je postajalo topleje, več je bilo razgledov. Po melišču prečimo južno pobočje Vrtače ter preko ruševja in čez travno pobočje prispemo na greben, kjer se v vsej svoji lepoti pokaže Stol. Od tu dalje je pot strmejša in nevarnejša vse do glavnega grebena Karavank, ki nas pripelje na vrh Vrtače. Res lepo vreme je poskrbelo za »gužvo« na vrhu. Vsi obiskovalci smo si vzeli kar precej časa za uživanje, razgledovanje in »fotkanje« tako na našem vrhu s skrinjico in sosedovem z znamenitim cepinom in jeklenico.  Ker je vsega lepega enkrat konec in ker smo bili šele na polovici poti, smo se morali podati proti dolini. Nismo želeli hiteti. Dom na Zelenici nas je pričakal že v senci. Takoj smo občutili jesensko temperaturo. Še pol ure nas je čakalo do kombija.

Tako lep dan nam je bil podarjen. Uživali smo v naravi in druženju.

»Ljubimo gore«. »Slovenija planinari« in mi z njo.

Marijan Božeglav