Leta 1972 ponovni razmah igranja nogometa v Podpeči in novi dvoboji z Borovničani

Po nekajletnem popolnem športnem mrtvilu v Podpeči je na občnem zboru novoizvoljeno vodstvo Športnega društva Podpeč Preserje v letu 1972 takoj zavihalo rokave in zagnalo dejavnosti v številnih športnih panogah, med njimi tudi v nogometu. Treninge ekipe je prevzel Ivo Milovanovič, ki je šolo nogometa v pionirski in mladinski konkurenci absolviral v Celju. Prisotnost članov na treningih je bila zelo visoka in vsi so nestrpno pričakovali začetek ligaškega tekmovanja v okviru takratne Nogometne podzveze Ljubljana, člani I. razred skupina B, v kateri je poleg Podpeči sodelovalo še 6 ekip.

Prva tekma sezone 1972/73 je bila odigrana 3. septembra 1972 v Podpeči proti ekipi Enotnosti iz Jevnice. Končala se je neodločeno 0 : 0, kar je bil brez dvoma uspešen začetek med do tedaj že uveljavljenimi ekipami. NK Podpeč je to tekmo odigral v postavi Samardžić Ibro, Zalar Ivan, Praznik Jože, Petrovčič Igor, Klopčar Srečo, Svete Anton (Tomšič Andrej), Zalar Franc (Svete Vladimir), Japelj Miro, Lenaršič Janez, Remic Zdene in Smole Franc. Po razporedu tekmovanja je bila čez teden dni tudi druga tekma odigrana doma, v goste so prišli igralci iz Mirne na Dolenjskem. Kar številni gledalci so bili priča prvi zmagi, rezultat je bil 6 : 4 za Podpeč. Strelci golov so bili Zalar F. trikrat, Lenaršič dvakrat in Tomšič enkrat. V petem kolu prvenstva pa so Podpečani doživeli prvi in, kot se je kasneje izkazalo, edini poraz. Uspešen začetek tekmovanja, ko na prvih štirih tekmah Podpečani niso doživeli poraza, ter nasprotno v dotedanjem delu sezone slabi rezultati gostov iz Kočevja, so pripomogli k podcenjujočemu pristopu domačinov na tekmo. Kočevje je tako sredi Podpeči zmagalo kar s 5 : 0. Za nadaljevanje v spomladanskem delu prvenstva se je ekipa igralsko okrepila, iz NK Borovnica je prestopil Alojz Petrič, pristopnice so podpisali še Vlado Vindiš, Jože Možek, Janez Remškar, Danilo Novaković, Stane Turk in Matić, kar je pripomoglo k še bolj učinkoviti igri. NK Podpeč je s sedmimi zmagami, štirimi neodločenimi rezultati in zgolj enim porazom tekmovalno sezono zaključil na drugem mestu z enakim številom točk kot prvouvrščena ekipa Enotnosti iz Jevnice. Tudi gol razlika 30 : 20 je bila dobra. Strelci golov so bili Zalar F. 10, Remic 5, Lenaršič in Petrič po 3 ter Tomšič, Smole in Zalar I. po 2. V naslednji sezoni se je tako NK Podpeč znašel v kvalitetnejši ligi z 11 nastopajočimi klubi, to so bili Apnar iz Kresnic, Induplati iz Jarš, Grosuplje, Kočevje, Ribnica, Mengeš, Hrastnik, Medvode, Borovnica in Cerknica. V obeh ligaških tekmah z Borovničani so zmago slavili Podpečani. Doma v Podpeči je ekipa v postavi Samardžić, Možek, Zalar I., Svete A., Milovanovič, Vindiš, Petrič, Lenaršič, Zalar F., Remic, Smole (Grča) zmagala z rezultatom 4 : 1, strelca golov sta bila po dvakrat Zalar F. in Remic. Na povratni tekmi sredi Borovnice so Podpečani slavili z rezultatom 5 : 2, poleg že znanih igralcev so nastopili še Peternel Marjan, Zalar Zdene, Čuden Marjan in Margon Roman. Tri gole je dosegel Remic, enega Margon, enega pa so si zabili Borovničani kar sami. Sicer je v ligi ekipa NK Podpeč z osvojenimi osemnajstimi točkami zasedla osmo mesto, kar je nekaj manj, kot so pričakovali, pa še vseeno dokaj uspešno v bojih med ekipami z dolgoletnimi izkušnjami v ligaških tekmovanjih.

Sezono 1974/75 je v NK Podpeč zaznamovalo veliko število igralcev in dolgotrajno iskanje osrednjega branilca, ki bi povezal in učvrstil obrambo. Z dvanajstimi porazi, med njimi tudi dvema proti Borovničanom z rezultatoma 0 : 3 in 0 : 2, je ekipa na koncu zasedla 9. mesto. Trener Miha Vujošević je poskušal rešiti nemogoče, vendar mu je preostala predvsem skrb za sestavo bolj homogene ekipe za prihodnjo sezono 1975/76, kar mu je uspelo, saj je bil NK Podpeč ponovno med najboljšimi. Ekipi sta se pridružila Tone Svete iz Borovnice, odlični igralec Usnjarja iz Vrhnike, ki se je v naslednjem letu žal smrtno ponesrečil v železniški nesreči na postaji Preserje, ter levi branilec Ivan Petan z Viča, služenje vojaškega roka pa je zaključil osrednji branilec Zalar I. Z njimi je obramba postala ponovno zelo stabilna in čvrsta. Rezultati niso izostali, z devetimi zmagami in sedmimi porazi so Podpečani zasedli odlično tretje mesto. V lokalnih derbijih med Borovnico in Podpečjo so v Podpeči zmagali domačini z 1 : 0. Nastopili so v postavi Lenaršič, Zalar F., Petan, Zalar I., Stijaković, Svete, Zalar Z., Žniderič M., Možek (Marinč), Remic, Čuden M. (Čuden S.), gol je zadel Žniderič M. Na povratni tekmi so slavili Borovničani z 2 : 0. Se pa tedanji nogometaši še sedaj radi spominjajo 7. julija 1976, ko so na Centralnem stadionu za Bežigradom odigrali prijateljsko tekmo s prvoligašem Olimpijo iz Ljubljane in izgubili z 0 : 11. Rezultat niti ni slab, saj je Olimpija nastopila v popolni postavi, ker se je pripravljala za odločilno tekmo proti NK Partizanu iz Beograda, ki jo je, kot je znano, izgubila v (pre)dolgem sodnikovem podaljšku z 0 : 1.