Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

Deli
Avtor: Nadja Prosen Verbič,

Nisem dobra vila, sem samo nekdo, ki ji je mar

Praznični december je tudi mesec dobrodelnosti. Na tem področju je prav gotovo lahko zgled naša občanka Sara Polančec, psihoterapevtka, pobudnica serije dobrodelnih dogodkov Za Primoža gre, v teh dneh pa številnih dobrodelnih akcij za socialno šibke družine. Številne so ideje in številni projekti, ki jih izvaja, vsaka stvar posebej pa je kamen v mozaiku boljšega sveta. Pogovarjali sva se o njenih začetkih, ljudeh, ki ji stojijo ob strani, o tem, kje išče navdih in kakšne so njene izkušnje.

Kako se je začela tvoja dobrodelna pot?

Mislim, da mi je bilo to položeno v zibko. Starša sta mi vedno govorila, da pomagamo drugim, četudi smo sami v stiski. Vedno je nekaj, kar lahko ponudiš. Verjamem, da je vedno tudi nekaj, kar lahko sprejmeš. Bom rekla, da sem začutila in sprejela svoje poslanstvo pred dobrimi devetimi leti, ko sem imela zaradi bolezni nekaj mesecev časa za prisilni počitek. Takrat sem si zadala cilje in jih v nekaj letih uresničila. Kljub doseženim ciljem mi ni dovolj, da smo zdravi, da imamo kje živeti, da imamo osnovne stvari. Potrebujem več. In to več je dobrodelnost.

Naši občani te večinoma poznajo po dobrodelni akciji Za Primoža, v sklopu katere so se zvrstili koncert, pohod, kolesarjenje na Brezje itd. Kako se je vse skupaj začelo, saj nisi bila domačinka, da bi na ta način enostavneje pristopila?

Povsem drži. V Polhov Gradec smo se preselili pred dobrimi petimi leti. Zgolj naključje. Nekaj let smo bili kot družina v ozadju. Ljudje so nas spoznavali priložnostno. Primoževo družino sem poznala že pred nesrečo. Njegov oče in moj mož sta zaposlena v istem podjetju. Lahko rečem, da smo se dobro poznali. Od Primoževe nesreče so minevali meseci, jaz pa sem možu tečnarila, naj vpraša družino, ali se kaj premika v smeri zbiranja sredstev. Nič. Velika stiska, upanje na bolje … Le kdo bi šel v akcijo, če je stiska le trenutna … Vsaj upali so tako. Vedela sem, da če se v istem prostoru usedem za mizo s Primoževimi starši, da bom dosegla svoj cilj. Pomagati. Res je, sprva smo se pogovarjali o anonimni zgodbi in zbiranju denarja. V zameno za njun blagoslov sem obljubila, da ju bom ščitila ne glede na vse. Dobro poznam ranljivost, nemoč, stisko, soočenje z resnico, ki se skriva v megli. Nekaj dni kasneje sem izvedela, da bi se akciji rada pridružila tudi širša družina – strici, tete z družinami. In na prvem srečanju je padla ideja o velikem podvigu. Lahko trdim, da si ni nihče mislil, da bo izpadlo tako obsežno. Veste, kaj je najbolj pripomoglo k tako uspešni akciji? Srčnost. Vsakič, ko nekomu poveš Primoževo zgodbo, je zelo odvisno, na kakšen način jo boš povedal. Jaz jo še vedno s solzami v očeh. Zdaj tudi s ponosom, s pridihom Primoževe borbe in navdihom. Družino je bilo treba na koncertu zaščiti. Namenili so jim prvo vrsto, najboljše stole. Pristopila sem in rekla: "To je naš koncert za Primoža. Bodita tam, kjer se bo vse videlo. Tam, kjer si želite sedeti, in nihče vaju ne bo nagovoril." In res. Usedli so se tja, kjer jim je bilo najbolj prijetno. Daleč stran od prve vrste.

Si oseba, ki ne samo, kot običajni Slovenci, rada pomaga ljudem, ampak zanje dejansko tudi nekaj narediš, organiziraš številne dobrodelne dogodke. Si gonilna sila, od kod jemlješ navdih, pobude?

Bom odgovorila z besedami, ki mi najprej padejo na misel. Včasih objokana sedim sredi sobe, ker enostavno ne gre vse, kot bi si želela. Mož me vedno podpira, je izredno ponosen name in v času akcij pomaga pri hišnih opravilih. Hvala, Aleš. V nemočnih trenutkih si rečem: 'Kaj mi je tega treba, kdo od teh ljudi je nam pomagal, ko smo imeli nič? Še sočne govorice so krožile o nas namesto pomoči.' Pa mi ravno to vlije novo energijo, daje navdih. Nisem kot drugi. Nisem in ne bom.

Praznični mesec je za nekatere najlepši mesec v letu, saj nas obiščejo kar trije dobri možje, s seboj pa prinesejo tudi darila. Ti se srečuješ tudi s socialno šibkimi družinami, za katere pa je december še posebej ranljiv mesec, tako za starše kot njihove otroke. Kako jim pomagaš?

Tokrat sem drugo leto zapored poiskala družino, ki resnično nima za preživetje. Družino, ki je šla čez takšno stisko, ki si je mnogi niti ne morejo predstavljati. Pomagam pa vedno na enak način – z materialnimi stvarmi, ki jih potrebujejo. Letos so bile to potrošne stvari. Seveda ne pozabimo na otroke in jim za vsaj enega dobrega moža pripravimo darila. Pocrkljamo pa tudi starše. Govorim v množini, ker moj prispevek k akciji je le organizacija. Nekaj nakupim za družino, ampak to je le ena tridesetina vsega kar odpeljem. Najmanj 30 ljudi se odzove. In to je fenomen, da ne moreš v en avto spraviti vseh stvari. Poleg materialnih daril vedno priložim še kuverto. Nekateri raje darujejo denar. Letos so me res presenetili neznani ljudje. Jaz pa seveda vedno v jok. Hvaležna, kot bi šlo zame.

Zgodbe so žalostne. Te je katera posebej nagovorila?

Vsaka zgodba je res zgodba zase. Z nekaterimi družinami nismo potem nikoli več v stiku. Je bolje tako. Res ne želim, da bi mi bili večno hvaležni. Največkrat slišim, da sem dobra vila. Nisem. Sem samo nekdo, ki ji je mar.

Takšne dobrodelne akcije in projekti zahtevajo dobro organizacijo, ob sebi potrebuješ odgovorne, zanesljive ljudi. Kje jih najdeš?

Večina akcij je na meni. Poleg moža, obeh punc, službe, študija in ostalih večjih projektov je to le moja organizacija dela. Na primer, v času priprave na koncert Za Primoža gre je bil mož v nočni službi, jaz ves čas na terenu in sem pač delala kakšen dan tudi do 2. ure zjutraj. Ni šlo drugače. To je redko. Zdaj so že nove oblike organizacij. Vmes je prišla redna služba in z možem se lažje uskladiva. Se pa strinjam, potrebuješ odgovorne in zanesljive ljudi. Zraven spustim ljudi, za katere niti malo ne dvomim, da ne bi zmogli prenesti pritiska stiske, predvsem pa, da zmorejo ločiti težave drugih in stiske ne nosijo v svoj dom. Vse večkrat se pojavi vprašanje: 'Sara, kako zmoreš? Kako lahko to poslušaš?' Stiske drugih so zame stiske drugih. Ločim. Jih ne nosim domov. Prinesem pa domov včasih nemoč. To pa je treba predelati.

 

So te dobrodelne akcije zate zgolj hobi ali služba? Je dobrodelnost tvoja druga služba?

Ne hobi in ne služba. To je moje poslanstvo. To sem resnično jaz. V zameno ne potrebujem ne denarja ne zahvale. Dovolj je en pogled. Vse povrne. Imam odprt s.p. Psihosocialna pomoč, s pomočjo katerega nudim psihoterapijo in pogovore. Pred zaposlitvijo sem nudila tudi učno pomoč, zdaj pa mi zmanjkuje časa za vse. Na prvem mestu je družina. Sledi služba. Nato kakšna usluga. Dobrodelnost je pa vzporedna. Nima svojega mesta.

Kakšne cilje imaš zdaj, katere projekte načrtuješ?

Moji projekti in cilji za naprej so veliki. V Polhovem Gradcu je stisk kar veliko, ljudje pa niso povezani. Mladim sem dala za nalogo, naj med drugim odgovorijo tudi na vprašanje: 'Kaj lahko ponudim skupnosti in kaj bi rad ponudil.' Nenazadnje težko veš, kaj vse se skriva v tebi, če do tja še nisi segel. Trenutno lahko z mladimi prostovoljci ponudim roko in vsak torek za otroke organiziram ustvarjalne delavnice. Brezplačno. Dobrodošel je prostovoljni prispevek, ni pa obvezen. Kraj res ponudi zelo malo, moji otroci pa hrepenijo po akciji. Od tukaj torej pobuda. Z vrtcem sodelujem preko Skupnostne kavarne za starše, kjer na dva ali tri mesece pripravim predavanja na temo, ki jih zanima. Pa niti ni predavanje. Bolj diskusija, usmeritev v razmislek pri naslednjih korakih vzgoje. Z osnovno šolo pa smo z mladimi prostovoljci na voljo, da ponudimo učno pomoč. Trenutno lahko pokrivamo kar 7 šolskih ur tedensko. Ne gre toliko za to, da otroka v tisti eni uri tedensko naučiš vso snov, ki jo mora znati. Učim že deset let in nisem ne učiteljica ne pedagoški delavec, sem pa s pravim pristopom in delom na ravni posameznika ustvarila mnogo uspešnih zgodb. Gre za krepitev šibkih točk, dvigovanje samozavesti, usmerjanje energije, pomoč pri načinu učenja … Vse je odvisno od posameznika. Prostovoljci bodo imeli pri meni izobraževanje, kako pristopiti k učencu, kako krepiti odnos, kako se obrniti po nasvet še preden pride do težave. Potreba po učni pomoči je velika, dejstvo pa je, da samo s prostovoljnim delom ne bomo vsega pokrili, se pa tudi z majhnimi koraki lahko kam pride.

 

Številna so voščila, ki jih v decembru napišemo ali izrečemo, kako bi se glasilo tvoje za vse bralce Našega časopisa?

Ne obračajte se stran od stisk. Ne obračajte se stran od ljudi. Potrebujemo se. Jaz njega. On tebe. Ti mene. Začaran krog. Slej ko prej bomo potrebovali tudi tiste, ki jih nismo želeli poznati. Naj bodo novi odnosi sklenjeni z zavezo, da lahko prav vsakemu nekaj ponudiš.

Nadja Prosen Verbič

 

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!