Rdeča nit letošnje slovesnosti je bilo ustvarjalno življenje skladatelja, zborovodje in uglednega glasbenega pedagoga Emila Adamiča, saj je ravno na božič minilo 140 let od njegovega rojstva na Dobrovi. Povezovalec Boštjan Romih je nanizal precejšnjo merico življenjskih prigod tega umetnika, njegova dela pa so odzvanjala v izvedbi zborov, solistov in godbe Dobrova - Polhov Gradec, glasbenic Tine Debevec in Mojce Lavrenčič, učiteljskega pevskega zbora Slovenije Emil Adamič ter otroškega zbora glasbene šole Emil Adamič. V pesmi in besedi so nastopajoči med obiskovalce natrosili nekaj drobcev iz njegovega življenja. Prisluhnili smo lahko njegovim samospevom in drugim zborovskim ter solističnim umetninam.
Samozavest, prepričljivost, navdušujoč glasbeni talent, ki je po besedah Adamičevega biografa Lucijana Marija Škerjanca, izbral „službo, od bogov izbrano – za kazen nadarjenim". Kamor je prišel, tam je kmalu zazvenela ubrana pesem, je zapisano in iz Dobrove ga je življenjska pot vodila v Toplice pri Zagorju, Kamnik, Trst, Taškent v Uzbekistanu in nazaj v Ljubljano, povsod pa je pustil svoj glasbeni pečat. Bil je človek mnogih talentov, saj ni bil le odličen glasbenik, pač pa tudi izreden risar, rad se je preizkušal v šaljivem pesništvu, čas si je krajšal z rezbarjenjem in rezljanjem, bil je tesar, mizar, vrtnar, zemljemerec, posebej gladko mu je teklo pero, navdušeno je prebiral vsakovrstno literaturo in z enako strastjo na potovanjih odkrival velika mesta in skrite kotičke.
Z anekdotami se je sprehod skozi življenje in delo Emila Adamiča končal, prav tako tudi uradni del občinske slovesnosti. "Če samozavestno gledamo na svojo preteklost, potem se tudi v prihodnosti nimamo česa bati," je spodbudno dejal povezovalec večera in za konec besedo predal prihodnosti – mladim glasovom otroškega zbora Glasbene šole Emil Adamič, ki so skupaj z godbo Dobrova - Polhov Gradec ponosno zapeli pesem Moja Slovenija.
Besedilo in fotografije: Nadja Prosen Verbič
