Logo MojaObčina.si

Dobrova-Polhov Gradec

Deli
Avtor: Gasper Tominc,

Še o šentjoškem Medvedu

Ko sem leta 2012 pripravljal zapis o koči šentjoškega Možineta v dolini pod Koglom, se je že vedelo, da so leta 1911 prinesli v kočo nov priimek Lešnjaki iz Horjula, tja pa je prišel od Medveda s Planine. V knjigi Dediščina župnije Šentjošt je na 238. strani zapisano, da je Katarinovc Kunstelj z Vrhnike kupil gozd in kočo ob razprodaji Možinetovega grunta leta 1911. Usposobil naj bi tudi opuščeno žago ob koči, na kateri naj bi kasneje žagal Janez Lešnjak, ki je živel v koči. Šele po izidu omenjene knjige leta 2013 se je oglasila gospa Milena Lešnjak s Črnuč pri Ljubljani, kjer sem v dijaškem in študentskem obdobju stanoval blizu enajst let. V tem času sva se z Mileno, kasnejšo magistro farmacije, dobro poznala. Vedel sem namreč, da je bil njen oče Peter Lešnjak iz Medveda pod Šentjoštom. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil predsednik črnuške občine. Spominjam se ga kot resnega moškega, v zimskem času oblečenega v hubertus in s črno leninsko kapo na glavi. 
Ponoven stik z gospo Mileno po dobrih petdesetih letih je prispeval k razjasnitvi vloge Lešnjakov v zgodbi Možinetovega grunta. Pri iskanju svojih prednikov je prišla do Lešnjakov v Samotorici, na Planini in v Horjulu. S šentjoškimi Medvedi je povezan Milenin stari oče Franc Lešnjak, ki se je leta 1865 rodil pri Medvedu na Planini št. 2. Leta 1891 se je oženil z Mino Škof (1873), Pipanovo iz Horjula št. 51. Naselila sta se v Pipanovem malnu v Horjulu št. 16. Franc ni znal brati in pisati, bil pa je delaven in varčen, saj je z delom zaslužil toliko, da je - tudi s pomočjo posojila horjulske Hranilnice in posojilnice - na razprodaji leta 1911 kupil okoli 35 hektarjev Možinetovega gozda s kočo vred. Obnovil je opuščeno Možinetovo žago, da bi s prodajo lesa, posekanega v svojem gozdu, več zaslužil. Les je prodajal vrhniškemu trgovcu Kunstlju, po domače Katarinovcu. Vode za pogon žage pa je bilo malo in ob suši obratovanje ni bilo mogoče. Po Kunstljevem nasvetu  se je Lešnjak dodatno zadolžil in kupil pri italijanskem prodajalcu parno lokomobilo za od vode neodvisen pogon žage. Pogodba s posojilodajalcem je bila za Lešnjaka usodna. Čeprav je bilo njegovo premoženje vredno precej več, kot so znašali dolgovi, je izgubil vse svoje premoženje. Najetih posojil namreč ni mogel vrniti do pogodbenega roka. Tako je bil tik pred začetkom prve svetovne vojne razglašen njegov bankrot. To je bil vzrok, da je njegovo posest dobil lesni trgovec Kunstelj in Franc Lešnjak se je moral z družino takoj izseliti in oditi nazaj v Horjul.

Zanimiva je tudi pripoved o italijanskih vohunih, ki naj bi tik pred prvo svetovno vojno stanovali pri Medvedu. Po zgodbi, ki mi jo je povedal Glavtarjev Ivan Droftina, naj bi Italiji poročali o stanju in razmerah v avstrijski vojski. Ko se je vojna začela, so namreč čez noč izginili iz doline. Spomnimo se, da je nekaj let prej Franc Lešnjak kupil opremo za žago v Italiji. Ko je postal lastnik Kunstelj, je verjetno dobil serviserje iz Italije, da so opravili potrebna vzdrževalna dela oziroma popravila. Ko je izbruhnila vojna, so se takoj umaknili nazaj domov. Nenaden odhod je v ljudski domišljiji ustvaril pripoved o vohunih.

Še nekaj več o Lešnjakih! Francu in Mini se je skupaj rodilo petnajst otrok. Z mlajšimi sta se leta 1911 naselila v Možinetovi koči. Domačini so odtlej po gospodarju kočo imenovali Pr' Medvíd in to domače ime se je obdržalo vse do današnjih dni. Po pripovedovanju sta se ob bankrotu leta 1914 Franc in Mina z mlajšimi otroki, najmlajši je bil rojen nekaj tednov prej, vrnila v Horjul in se naselila v Kocjanovi bajti s hišno številko 98. Po podatkih je njun sin Anton (1893) ostal v Šentjoštu in se zaposlil kot žagar pri Katarinovcu. Bil je mobiliziran in kot avstrijski vojak je zavoljo španske gripe umrl leta 1918 v Judenburgu. Njegovo ime je zapisano na šentjoški spominski plošči žrtev prve svetovne vojne. Drugi otroci so živeli v Horjulu, starejši fantje pri sorodnikih, mlajši in dekleta pa pri starših in tudi ti so zgodaj šli od doma. Peter, ki ga na začetku tega pisanja omenjam kot črnuškega župana, se je izučil pri Muhu v Horjulu za ključavničarja; z ženo, ki je bila doma na Črnučah, sta tam sezidala hišo. Najmlajši, Viktor, ki se je rodil pred koncem prve svetovne vojne, je po drugi vojni končal pravo in postal državni tožilec. Po smrti mame Mine leta 1920 sta se vrnila k Medvedu Janez in Francka. Janez je bil žagar in upravljavec Katarinovcovega gozda; oženil se je in po drugi vojni kupil nacionalizirano domačijo, ki je bila nekoč last njegovega očeta. Francka se je primožila v Brežnikov maln. Tudi Katarinovcev gozd so podržavili, a ga pred leti v denacionalizacijskem postopku vrnili potomcem  vrhniškega lesnega trgovca Kunstlja. Medvedova oziroma Katarinovcova žaga je delovala še nekaj let po drugi vojni.

 

Tone Košir

Oglejte si tudi