Logo MojaObčina.si

Horjul

Deli
Avtor: Peter Kavčič,

Javni posvet o revolucionarnem nasilju

Ob 75. obletnici revolucionarnega nasilja v horjulski dolini in okolici je 20. oktobra v Horjulu potekal javni posvet, ki ga je pripravil Študijski center za narodno spravo v sodelovanju z odborom za pripravo posveta in Občino Horjul. Namen posveta z naslovom To je bil uboj duha. Kaj dolgujemo zanamcem? je bil prikazati dejstva, povezana z revolucionarnim nasiljem med in po 2. svetovni vojni v tem okolju.

Po koncu vojne in okupacije se o revoluciji in državljanski vojni ni smelo govoriti. Tišina je preplavila horjulsko dolino, jasno in glasno povedana beseda se je za dolga desetletja umaknila šepetanju in molku. Župan Janko Prebil je v uvodnem delu posveta zbrane nagovoril z besedami: "Narod brez zgodovine ne more obstajati. Tudi stvari, ki so se zgodile v preteklosti, je treba postaviti na svoje mesto. V duhu naših nedavnih dejavnosti, vezano na spomin uboja nekdanjega župana ter ob odkritju spomenika, ki smo ga postavili v 'Proščci', menim, da je te stvari treba dokumentirati in osvetliti. To so dejstva, ljudje so trpeli! Tistih, ki bi morali biti tukaj med nami, da bi prišlo do prave sprave, žal ni tukaj, tu so le tisti, ki so trpeli. To so dejstva. Kar se je zgodilo, se je zgodilo, temu se ne moremo izogniti. Veliko evropskih narodov je bilo vpletenih v okupacijo, a pri nas se ni dogajala le okupacija, ampak tudi revolucija. Zato je narod trpel mnogo bolj kot drugje v Evropi, saj se je zgodilo vse hkrati, vojna in revolucija. Marsikje so vojno končali z manj izgubami in sovraštva. Pri nas pa se je revolucija delala tako, da je bilo veliko osebnega maščevanja in s pridobivanjem kakršnihkoli koristi. Danes je prav, da spregovorimo o naši zgodovini iskreno." Posvet je potekal v duhu priznanja temeljnih vrednot svobode, enakosti, pravičnosti in miru. To je utemeljeno v mednarodnih deklaracijah o človekovih pravicah in nas zavezuje k prizadevanjem, da opozarjamo na zanikanje in teptanje teh pravic, še posebej, če gre za odvzem življenja in si na tak način prizadevamo, da se omenjene kršitve ne bi več ponavljale.

Po pozdravu župana je sledilo razmišljanje svetnika Petra Bastarde, ki je predstavil svoj pogled na minulih 75 let zgodovine v horjulski dolini in Sloveniji: "Minilo je 75 let, ko je boljševistična revolucija začela terjati krvni davek tudi v naši dolini. Po 26 letih samostojne države in demokracije je prišel čas, ko se moramo za resnico trdo boriti. Odnos države do resnicoljubnosti je mačehovski in tu ostaja velik dolg do nedolžnih žrtev, ki si zaslužijo dostojen pokop in predvsem povrnitev ugleda. Zato se moramo boriti, da ohranimo mejno vrednost normalnosti, da ne klonemo pod pritiski medijev in javnega mnenja, češ da se nič ne da in da so vsi enaki. Poskrbeti moramo, da zanamcem zapustimo, kar smo mi prejeli od staršev. Tudi to, da naši sorodniki, sosedje, prijatelji, ki so padli kot žrtve komunističnega nasilja, niso narodni izdajalci, ampak domoljubi, ki bi jih Slovenija še kako potrebovala. To je resnica, ki smo jo dolžni povrniti v narodovo zavest."
Mojca Kucler Dolinar je predstavila odnos Evropske unije do tega vprašanja in poudarila, da smo Slovenci leta 1990 na referendumu odločili, da nočemo več živeti v državi, kjer se hudo kršijo človekove pravice. Pol leta kasneje smo to jasno zapisali v Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS. Ob tem si je postavila vprašanje, kako daleč smo prišli v letih po formalnem prelomu s komunističnim režimom kot država, kot družba, kot posamezniki. Mojca Kucler Dolinar je ugotovila, da organizatorji in izvrševalci zločinskega nasilja niso bili obsojeni in kaznovani za dejanja, s katerimi so kršili temeljne človekove pravice in svoboščine. Prav tako državni zbor kljub pobudam na načelni ravni ni obsodil zločinov komunističnega režima. Skrb vzbujajoče je tudi dejstvo, da se pri posameznikih še vedno pojavljajo dvomi, ali je o teh temah sploh treba govoriti. V zaključnem delu je poudarila, da naša obveznost do preteklosti še ni končana, ker nas na to opominjajo vsaj resolucije Sveta Evrope in Evropskega parlamenta. Izjemno pomembne so tudi posamezne odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Ti dokumenti poudarjajo nujnost ohranjanja spomina na preteklost in prenosa zavesti o zločinih, ki so jih zagrešili totalitarni in nedemokratični režimi, tudi na mlajše generacije.

Dr. Damjan Hančič je prikazal in primerjal razvoj revolucionarnega nasilja in število žrtev v času druge svetovne vojne ter takoj po njej na območju Gorenjske, Ljubljane in Notranjske. Gre za območja, ki jih je avtor podrobneje raziskal v svojih dosedanjih študijah. V Ljubljani je revolucionarna stran z atentati na svoje politične nasprotnike in konkurente začela že konec leta 1941, najbolj pa so bili intenzivni v obdobju od spomladi do jeseni leta 1942. Številčni vrhunec nasilja predstavljajo množični izvensodni poboji razoroženih vojaških protikomunističnih formacij takoj po formalnem zaključku vojne maja in junija 1945. Dr. Hančič v svoji raziskavi tudi ugotavlja, da so na Gorenjskem prebivalci v letih 1941 in 1942 revolucionarni teror večinoma čutili posredno, preko maščevanj okupatorjev za oborožene odporniške akcije partizanov, šele jeseni in pozimi leta 1943, zlasti pa spomladi leta 1944 so komunisti preko VOS začeli neposredno množično obračunavati tudi z vsemi političnimi nasprotniki. Med njimi je bilo največ bogatih kmetov in obrtnikov. Študija razkriva, da je bil tudi na Gorenjskem vrhunec revolucionarnega nasilja takoj po koncu vojne. Osrednji del Notranjske je največji dvig števila žrtev revolucionarnega nasilja doživel maja in junija 1945, ko so bili množično pobiti vrnjeni domobranci tudi s tega območja.

Matic Intihar je predstavil internirance v horjulski občini, njihova ozadja in vzroke za pošiljanje v koncentracijska taborišča okupatorja. Opozoril je na pomembno ločnico v odnosu italijanskega okupatorja do domačega prebivalstva, ki je bilo sprva nekonfliktno, ob okrepitvi nasilja pripadnikov Osvobodilne fronte pod vodstvom Komunistične partije nad posameznimi domačini in napadov na lokalno infrastrukturo ter posamezne italijanske vojaške formacije pa so sledili povračilni ukrepi. Okupator je svojo okupacijsko politiko zaostril in sledili so vedno pogostejši izgoni lokalnega prebivalstva v različna okupatorjeva koncentracijska taborišča.

Marta Keršič je ob koncu posveta predstavila delovanje Študijskega centra za narodno spravo, kjer se sistematično ukvarjajo z zbiranjem in urejanjem pričevanj o slovenski zgodovini 20. stoletja s poudarkom na drugi svetovni vojni in času po njej ter socializmu, demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Raziskovanje zajema Slovence doma in v tujini. Ugotavljajo, da se posamezniki pri pripovedovanju še danes ne čutijo dovolj varni, da bi svoje zgodbe in spomine na travmatične dogodke zaupali javnosti. Pri tem igra pomembno vlogo njihovo ožje družinsko in sosedsko okolje, pomembna dejavnika pa sta tudi splošna družbena klima in trenutni politični utrip. Pomen zbiranja pričevanj je zato večplasten. Povedane zgodbe so dobrodošle kot zgodovinski vir, pomagajo posamezniku pri soočenju s travmatično preteklostjo in odpirajo pogled mlajši generaciji pri seznanjanju s posledicami totalitarnih režimov in vojno kot izjemnim časom.

Na koncu posveta je sledilo odprtje in predstavitev razstave z naslovom Stop, cenzura! Prepovedana literatura in knjižnice avtorice Helene Janežič. Ta govori o prepovedani literaturi v Sloveniji v času od leta 1945 do 1991. Posebna pozornost je namenjena skrivnostnemu fondu D Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), ki je bil uradno ustanovljen leta 1978. NUK je že oktobra 1945 dobila nalogo in začela zbirati tisto literaturo, katere razpečevanje je iz kakršnihkoli razlogov prepovedano, hkrati pa jo je obvezoval zakon o tisku, ki je prepovedoval razširjanje tovrstne literature. Knjige in periodiko so zbirali načrtno, zbirka pa je ostala zaprta in težko dostopna za uporabnike. Razstava opisuje čas, ko je bila Slovenija del Socialistične federativne republike Jugoslavije in je v uradnem listu objavila 4 prepovedane slovenske knjige. Uradno cenzura v SFRJ ni obstajala, moč samocenzure pa je bila še večja kot uradno neobstoječa cenzura. Večina državljanov zato ni vedela za množice knjig, ki so se zaradi vsebine, predvsem pa zaradi avtorjev, ki niso imeli "pravega pogleda na poglavitna življenjska vprašanja", znašle v tako imenovanih "bunkerjih" knjižnic. Kar 31 slovenskih revij je doživelo prepoved izida oz. so bile zaplenjene naknadno, 43 piscev in urednikov pa je bilo zaradi zapisanega kazensko preganjanih. 

Dogodki in dejanja v preteklosti so zarisali mejo med svobodo in nesvobodo. To je pustilo neizbrisen pečat na ljudeh. Kdaj se je vse skupaj začelo in kaj je v to pripeljalo? Na ta in še mnoga druga vprašanja je odgovoril posvet, ki predstavlja pomemben korak naprej v prizadevanju za narodno spravo in predvsem za prikaz resnice o dogajanju med in po 2. svetovni vojni na naših tleh.

 

Besedilo in fotografije: Peter Kavčič

 

 

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!