Logo MojaObčina.si

Kanal ob Soči

Deli
Avtor: Irena Hočevar,

Lovske šege in navade - del kulturne dediščine

V petek, 15.12. 2017, se je v večnamenski dvorani OŠ Kanal odvijala prireditev, ki  jo je organizirala LD Kanal v sodelovanju s KS Kanal in Prosvetnim društvom Soča Kanal, na kateri je gospod Edo Krašna predstavil lovske običaje na Slovenskem. V preddverju Športne dvorane  je ob tem dogodku LD Kanal pripravila razstavo ptic in gozdnih živali, o katerih je najmlajšim na OŠ Kanal že pred prireditvijo med učno uro veliko zanimivega povedal starešina LD Kanal Milivoj Hlede.

»Prihodnje leto praznuje evropska skupnost Evropsko leto kulturne dediščine in namen tega praznovanja je čim več ljudi spodbuditi k odkrivanju in doživljanju evropske kulturne dediščine. Lov in z njim lovstvo kot del življenja povezujemo s samimi začetki civilizacije in s tem kulture,« je z uvodnimi besedami predstavil namen prireditve Primož Božič, ki je program povezoval. Obiskovalce sta nagovorila starešina LD Kanal Milovoj Hlede in predstavnik območnega združenja upravljalk lovišč Rafael Vončina. Osrednji del prireditve je bil namenjen predstavitvi lovskih običajev in šeg na Slovenskem, ki jih je prikazal dober poznavalec le-teh Edo Krašna. Na prireditvi so nastopili otroci iz kanalskega vrtca, Moški pevski zbor Kazimir Nanut, ki ga vodi Klemen Nanut, in harmonikarji Glasbenega društva Hram pod vodstvom Andreja Plesničarja.

Irena Hočevar Križnič

 

Lovec na obisku

 

V torek nas je obiskal lovec. Predstavil nam je lovsko opremo: obleko, nahrbtnik, puško, daljnogled ter klobuk. Na njem je bila smrekova vejica. Lovec naj bi imel tudi lovskega psa. S seboj je prinesel nagačene živali. Povedal nam je veliko novega in zanimivega. Zapomnil sem si, da se mladičkov ne smemo dotikati, ker jih zato mama zapusti. Opozoril nas je na bolezen steklino.

Doživel sem lepo prvo uro.

Jan Berlot, 3. a

 

Komaj sem čakala, da nas bo obiskal lovec. To se je zgodilo v torek prvo šolsko uro. S seboj je prinesel nagačene živali, ki smo jih lahko tudi pobožali. Pokazal nam je tudi čekane divjega prašiča. Oblečen je bil v zeleno lovsko obleko. Izvedela sem, da je steklina lahko smrtno nevarna bolezen. Ljudje so največji sovražniki živali. Dal nam je tudi zgibanko. Zapeli smo mu pesmico Lisička je prav zvita zver. Bil je zelo vesel. Na koncu smo mu pomagali nesti živali do njegovega avtomobila. Imela sem se zelo lepo. Naučila sem se veliko novega.

Aminah Miklavc, 3. a

 

 

LOVSKE ŠEGE IN NAVADE

 

Lovske šege in navade izvirajo iz pradavnih časov. V teku časa so se spreminjale v različnih družbenih sistemih različno oblikovale, vendar so ohranile marsikatero prvotnost.

Slovenski lovski običaji so sestavni del lovske kulture evropskih, še posebej alpskih narodov. Nekateri lovski običaji so se sem ali tja izvajajo nekoliko različno. Slovensko lovstvo je sprejelo in izoblikovalo predvsem običaje in navade, ki odražajo etičen,human odnos lovca do divjadi in lovskega tovariša ter zavrglo vse, kar žali človeško dostojanstvo.

Lovske šege in običaji so del naše ljudske kulture, zato jih je treba spoštovati in ohranjati.

Najbolj prepoznavni lovski običaji in navade so:  zelena vejica, pozdrav uplenjeni divjadi, lovski kroj, lovski krst in lovski pogreb.

Zelena vejica

V lovskem življenju ima zelena vejica več pomenov. Zelena vejica - trikraki vršič smreke - je lovski stanovski znak. Nosi se ga na slavnostnih zborovanjih, na lovskih pogrebih, na dan uplenitve rastlinojede divjadi. Ob prireditvah, ki se nanašajo na lovca, lovsko organizacijo, je vejica na levi strani klobuka. Če lovec upleni rastlinojedo divjad, ima tisti dan pravico nositi zeleno vejico na desni strani klobuka.

Zelena vejica pripada tudi uplenjeni rastlinojedi divjadi, ki jo uplenitelj vtakne v gobček kot zadnji grižljaj. S tem se uplenitelj simbolično oddolži za njeno žrtev oziroma se ji zahvali za trofejo. Zelena vejica plena in zadnji grižljaj sta vedno z iste vrste drevesa. V primeru, ko je divjad ranjena in jo iščemo s psom krvosledom ter jo ta najde, pripada zelena vejica tudi psu, ki je divjad izsledil. Vodnik psa  zatakne zeleno vejico - vejico plena, psu za ovratnico in sicer prej kakor sam sebi za klobuk, oziroma takoj, ko uplenjeni rastlinojedi divjadi da zadnji grižljaj.

Pozdrav uplenjeni divjadi

 

Po končanem skupnem lovu  se lovci zberejo k počastitvi uplenjene divjadi. Če je uplenjena divjad različnih vrst in jo je veliko, se vsako vrsto divjadi položi v svojo vrsto. V prvi vrsti je največja divjad in tako naprej vse do uplenjene pernate divjadi. Pri manjšem odstrelu lahko položimo divjad v eno vrsto, s tem, da je največja uplenjena divjad vedno prva v vrsti. Veliko divjad, katere koli vrste in spola, položimo vedno za uplenjene divjadi na njeno levo pleče zeleno vejico- vejico divjadi. Rastlinojeda uplenjena divjad ima tudi v ustih zeleno vejico, ki jo je dal uplenitelj v gobček že ob uplenitvi. Čez uplenjeno divjad nikoli in nikdar ne prestopimo. To je v nasprotju s spoštovanjem, ki ga lovec izkazuje uplenjeni divjadi.

Lovski kroj

 

Lovski kroj slovenskega lovca je določen že od leta 1953 dalje. Ovratnik je ozek, stoječ in prešit. Zavihki in ovratnik je iz istega blaga kot obleka. Ozka zelena obroba je obšiv ovratnika, zavihkov, žepov suknjiča, pasu in zunanjega roba hlač po dolžini. Našiv na koncu rokavov in trikotnik na hrbtni strani so tudi zelene barve. Gumbi na suknjiču in hrastov list na ovratniku so iz jelenjega rogovja. Pas in čevlji so rjave barve. Klobuk je enake zelene barve, kot so obrobe in našivi ter trikotnik na hrbtu. Srajca je običajno bela, kravata pa vedno zelena z vezenimi motivi divjadi. Srajco v zeleni barvi s kratkimi rokavi se nosi poleti, tudi ob slavnostnih dogodkih ali pogrebu lovskega tovariša.

Lovski krst

Lovski krst ali sprejem novincev v lovsko druščino je ukoreninjena navada, ki se jo pa zadnje čase opušča. Praviloma se krsti novinca, ki je uplenil svojo prvo veliko divjad. Ta običaj, ki se na Slovenskem izvaja v več različicah, hrani ostanke srednjeveškega obreda, imenovanega poviteženja. Vsebino smo prevzeli iz preteklosti in obred priredili svojim potrebam. Običajno se lovski krst izvaja v jesenskem ali zimskem času, ko se izvajajo skupni lovi in ko je zbrano večje število lovcev. Sam obred je bolj šaljive narave, le da se namesto meča uporablja grčavo in krivo leseno palico ter da se namesto polaganja meča na ramena rahlo udari krščenca po zadnji plati.

Lovski pogreb

 

Lovski pogreb je najbolj poznan in na žalost tudi največkrat uporabljen lovski običaj. O lovskem pogrebu govorimo, kadar ga organizira lovska družina in pokojnika, člana lovske družine, na njegovi zadnji poti nosijo oziroma so mu za častno spremstvo lovci. Predstavniki lovske družine se s svojci pokojnika dogovorijo o organizaciji pogreba. Če je dogovorjen lovski pogreb, je organizacija in izvedba pogreba povsem v domeni lovcev. Lovski pogreb je izraz lovske organiziranosti. Lovci se pogreba udeležijo v slavnostni lovski obleki in z zeleno vejico na levi strani klobuka. Pred pričetkom pogreba lovci postavijo častno stražo (brez pušk), ki se menja na vsakih nekaj minut. Ko pokojnika (krsto ali žaro) dvignejo, častno stražo zamenja častno spremstvo. Pokojnega lovca spremljajo lovski tovariši, na zadnji poti v urejeni vrsti,  pred krsto ali žaro. Na čelu sprevoda nosijo lovski prapor, pokojnikova priznanja in odlikovanja, lovski venec in pokojnikovo puško, ki je prelomljena ali odprta. Pred vstopom na pokopališče ali pred odprtim grobom lovci postavijo častni špalir. Ob odprtem grobu je od govorcev lovski govor zadnji. Govorec se na koncu govora odkrije, sname s klobuka zeleno vejico ter jo spusti pokojniku na krsto ali žaro in se zopet pokrije. Za njim enako naredijo tudi drugi lovci in sicer najprej lovci iz častnega spremstva in nosači, ki stoje tik ob jami. V primeru, ko je dogovorjeno s pokojnikovimi svojci, da pokojnika počastijo s salvo iz lovskih pušk, to izvede manjša skupina lovcev takoj po lovskem govoru, med polaganjem zelenih vejic. Salva mora biti izvedena v primerni oddaljenosti, da ne moti ostalih pogrebcev. Znak za pričetek salve je zvok lovskega roga. Po končani salvi se trikrat oglasi lovski rog. Med oglašanjem lovskega roga praproščak trikrat povesi lovski prapor nad krsto ali žaro. S tem je lovski pogreb končan. Lovski pogreb se lahko zaradi različnih okoliščin nekoliko priredi, vendar pa se morajo vedno upoštevati osnovna načela lovskih običajev.

 

K slovenskim lovskim običajem spadajo še lovski ropot in lovska latinščina. Teh dveh je v vsakdanjem življenju že tako ali tako preveč in ju na tem mestu ne bi navajal.

 

 

Prispevek o šegah in navadah pripravil starešina LD Kanal Milivoj Hlede         

                                                

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!