Organizator letošnjega srečanja je bilo Društvo upokojencev Bovec.
V Kanalu smo prisedli k prostovoljcem iz Mirna, Kostanjevice in Nove Gorice in predsedniku PZDU SP. Med vožnjo proti Bovcu sta nas nagovorila predsednik PZDU Zlatko Martin Marušič in predsednik našega društva Franc Komac, ki je obenem prevzel tudi vlogo vodiča skozi zgodovino soške doline in predstavil pomembna obeležja iz časov vojne. Na pobudo animatorke Klelije smo zapeli himno prostovoljcev.
V Bovcu so se nam pridružili še prostovoljci iz drugih društev, kjer program deluje: Ajdovščine, Vipave, Renč, Tolmina, Idrije, Cerknega in Bovca.
Bovec, središče Bovške kotline, ki jo obdaja venec visokih gora (Visoki Kanin, Prestreljenik, Polovnik, Golobar, Svinjak), daje vtis urejenega živahnega turističnega kraja, polnega cvetja in zelenja.
Po dobrodošlici s skuto in krompirjem je v dvorani kulturnega doma sledil krajši kulturni program, ki ga je odprl otroški pevski zbor iz vrtca. Sledili so pozdravni govori predstavnikov občin, predsednice Društva upokojencev Bovec, glavne koordinatorke programa za SP in predstavnice ZDUS-a. Med vsemi že večkrat izraženimi mislimi se mi je najbolj vtisnilo v spomin: "Nobena tehnologija, internet, Facebook in druge sodobne poti komuniciranja ne nadomestijo stiska roke in pogleda v oči." Treba je vztrajati, nagovarjati mlade, da se nam pridružijo. Povedano je bilo tudi, da program brez pomoči lokalnih skupnosti ne bi preživel.
Po tečaju "Buščine" je sledil ogled nekaterih znamenitosti.
Najprej smo se zapeljali do ene najbolj obiskanih znamenitosti v dolini Soče, trdnjave Kluže. Mogočna utrdba nad sotesko Koritnice je pomemben spomenik obrambe pred turškimi vpadi, Napoleonovo vojsko in napadi v 1. svetovni vojni. Podoba in namen trdnjave Kluže sta se skozi zgodovino spreminjala.
Člani Društva "13-13" (Dreizehn dreizehn), ki skrbijo za ohranjanje in proučevanje zapuščine 1. svetovne vojne, so nam pripravili skeč in nam na malo drugačen in šaljiv način predstavili vsakdanje življenje vojakov na fronti (puljenje zob, strah, oskrba ranjenca ...).
Pot nas je vodila naprej v Log pod Mangartom, kjer je najbolj urejeno vojaško pokopališče prve svetovne vojne na Slovenskem − na idiličnem kraju, obdanem s smrekami in tihoto. V slavo in spomin padlim junakom so avstro-ogrske vojaške oblasti v osrednjem delu pokopališča dale postaviti spomenik, ki predstavlja goro Rombon in dva avstro-ogrska vojaka.
V Logu smo si ogledali tudi vhod v Štoln, 4844 m dolg rov, ki povezuje Log pod Mangartom z italijanskim Rabljem, ki je bil zgrajen za odvodnjavanje rudnika svinca in cinka v Rablju ter za strateške namene. Iz rova teče potok Roja, saj rudnik Rabelj, kljub zaprtju leta 1991, še vedno odvodnjavajo. Pri slovenskem vhodu v Štoln se začne Pot miru, dobrih 100 km dolga pot, ki povezuje položaje iz prve svetovne vojne v Posočju.
Ob dobri hrani in zabavnem programu se je srečanje nadaljevalo pod šotorom na Letališču Bovec.
Obogateni z izmenjavo izkušenj in polni lepih vtisov ter navdušeni nad lepotami in znamenitostmi Bovca smo se v poznem popoldnevu poslovili od gostiteljev.
Hvala vsem, ki so organizirali in omogočili to srečanje, zlasti pa koordinatorki prostovoljcev v Bovcu Ruži Srdoč, ki je bila tudi duša celodnevnega dogajanja.
Besedilo: Marija Marinič
