Luč sveta je zagledal kot peti otrok pri Krancavih leta 1940. Krščen je bil v cerkvi Svete trojice v vasi pod Globočakom. Mama jim je umrla zaradi bolezni na začetku vojne, ko je imel dobro leto in pol.
Rano otroštvo je preživel v rojstni vasi, od koder so mu ostali spomini na številne dogodke. Videl je, kako so italijanski vojaki sneli in vrgli iz zvonika zvon, gledal je vaške fante, ki so izdelovali pasti za polhe. Z vaškimi otroki je nabiral borovnice. Nekega dne so neznani možje na vozu z volovsko vprego pripeljali sod in ga na njihovem dvorišču zakopali v kup gnoja. Pozneje je izvedel, da je bilo v njem žito, namenjeno za kruh partizanom. Spominja se, ko so po cesti pod hišo pojoč korakali partizani. Videl je letalski napad na pobočju Globočaka.
Očeta se malo spominja, ker je bil vedno v gozdu. Otrokom je pravil, da dela drva, v resnici pa je z orožjem in hrano oskrboval partizane. Novembra 1941 se je udeležil ustanovnega odbora OF na Kračicah.
20. februarja 1944 so v vas prihrumeli nemški vojaki, prišli so po očeta Mihaela, ga aretirali (bil je izdan), odpeljali so ga v skedenj sredi vasi, ga do jutra zverinsko mučili ter ga proti jutru mrtvega odvrgli v grmovje za vasjo.
Naslednji dan so prišli italijanski vojaki, vaščane izgnali, vas pa delno požgali.
Pet otrok je ostalo brez doma in staršev. Dobri sosedje in sorodniki so jih sprejeli kot − vojne sirote.
Na vrh Globočaka je prvič stopil na začetku organiziranih pohodov. Prevzel ga je nepojasnjen občutek mogočnosti. Tako je nastala prva kitica o Globočaku. V dolgih zimskih nočeh je razmišljal, kje »stoji« ta očak ter kaj in kdo ga obdaja. Tako so nastajale kitice. V eni izmed kitic je želel ohraniti pojočo govorico prebivalcev ob reki Idriji in njihovo preteklost. Omenil je požig Srednja, smrt očeta ter Društvo Globočak.
Pesem namenja vsem prebivalcem pod Globočakom, posebno še njegovim Srednjenom.
Na vrhu tvojem zdaj stojim – oj, Globočak,
Kambreškega hribovja starosta – očak;
pogled mi sega od Alp – Triglava do Jadranskega morja,
s planote banjške čez Matajur do Karnije pogorja.
Stojim – poslušam lesovja tvojega šelest,
obujajo spomini lepi se, pa tud bolest;
saj v objemu tvojem vasic, zaselkov več ni –
do ruševin zarasle so se skoraj vse poti.
Ob Idriji, v stoletju prejšnjem, so mlini utihnili,
za njimi po senožetih kostanji so usahnili;
a kulturi predani tu ljudje
zasluženo nosijo tvoje ime.
Iz daljave Sveta gora k tebi se ozira,
v jutranjem soncu sosed Čičer nate se opira,
ob njem »smaragdna reka« skoz Kanal – Gorico teče,
s seboj odnaša vse tegobe in kančke sreče.
V Benečiji za Staro goro sonce se poslavlja,
na Srednjem Sveta Ttojica te pozdravlja,
pod tabo Kambreško, dalje Korada in Marijacel
želita ti spokoj in lep večer.
V davnini vedno ni bilo tako.
Namesto sonca vojske prinesle so le zlo:
sovraštvo, jok, preklinjanje, molitev
bili vsakdanjik so in življenj daritev.
Globočak, povej, kaj vse si videl, doživel,
ko čas je tekel mimo tvojih mej?!
Sem videl horde osvajalske, Turke in Francoze,
ki so požigali, plenili tod domove;
vojakov narodov ni število,
ki tukaj padli so za svojo domovino.
»Sm gledu financarje na konfin, ki so kontrabantarje lovil,
če koga so ujel, so ga v paražon utaknil,
pa tud voglarje, ko so vogenco uspešno ugasnil,
kako z domačim žganjem likof so slavil.«
Sem videl Rommela čez Grad hoditi,
s soldati svojimi Matajur zavzeti;
Badoglio ardite svoje je zapustil,
ko Von Bellov v Kranju »šturm« je izustil.
Marsiktero kost pobočje moje skriva,
ki v rodni grudi ne počiva;
borili so za kralja se, cesarja,
po smrti premalokter nagrobnik to oznanja.
Ko škornji okupatorski so k nam prišli –
bilo je kot spustili bi iz kletk zveri;
za njimi ostala so pogorišča, talci in sirote,
ki niso imeli več ne doma – ne užil dobrote.
Potem prišli so borci novi
za narod svoj – slovenski se borili;
iz složnosti kot še nikol doslej
dobili smo Slovenijo svobodnih mej!
Glej, na Srednjem lep kulturni vaški dom stoji,
da ohranja spomin in zgodovino teh okrutnih dni.
Globočak – naj na tebi stezice znova maja zacvetijo,
»malence« zopet rdeče dozorijo.
Otroški smeh naj sliši se spet tod,
da vedli bodo, da je tu še kleni rod.
Naj svobodno sonce večno sije
na pobočja tvoja in tvoj vrh,
naj dobroto svojo vsem izlije,
ne pa grozot vojn in njih srh!
Avtor: Boris Gabrijelčič, Krstenica
