V petek, 24.11., sem doživela prav poseben dan. Prišli so paraolimpijci. Prvi dve šolski uri smo v telovadnici preizkušali poligon. Preizkusili smo se v štirih omejitvah, ki jih imajo invalidni ljudje. Najteže mi je bilo, ko sem na golu z zavezanimi očmi branila žogo. V žogi so zvončki, ki so mi pomagali, da sem žogo lahko ujela. Morala sem zelo dobro poslušati. Pri tem mi ni šlo najbolje. Občutila sem, kako težko je slepim ljudem. Preizkusili smo se tudi v igranju odbojke brez uporabe nog. Tako sem občutila, kako se počutijo paraplegiki. Po končanem preizkušanju ovir za invalidne ljudi nas je obiskal fant, ki je paraplegik. Opisal nam je svojo zgodbo. Ob pripovedovanju njegove zgodbe mi je bilo težko. Občudujem ga, ker se veliko ukvarja s športom, posebej s košarko. V košarki je zelo uspešen, počuti se veselega, da lahko živi in sledi svojim sanjam.

Loris Sofia Vidič, 3. b, OŠ Kanal

Šport briše razlike

V petek smo imeli športni dan. To ni bil navaden športni dan, saj smo na njem spoznali, da se s športom ukvarjajo tudi invalidi.

Spoznali smo invalida Janeza in Natali. Janez nam je povedal svojo zgodbo, kako je postal invalid. Zdaj se ukvarja s športom in košarko. Natali je invalidka in športnica. Pokazala nam je igro bocco. Pokazali so nam tudi, kakšne igre igrajo invalidi. Poskusili smo. Zali je šlo tako dobro, da je premagala Natali. Slepi imajo žogo na zvončke. Invalidi tudi tekmujejo. Janez nam je dal radirko, na kateri piše: Šport briše razlike.

Vsi smo se zabavali, čeprav so bili med nami nekateri invalidi, mi pa smo zdravi. Šport briše razlike.

Lara Bucik, 3. a, OŠ Kanal