Logo MojaObčina.si

Kidričevo

Deli
Ostalo
Avtor: Cvetka Bračun,

Šterntalski križev pot

Organizator: Župnija Svete Družine Kidričevo
Ob 15. uri prižiganje sveče pri križu v gozdu, kjer se nahajajo zamolčani grobovi in blagoslov

Spomin, opomin …in …in…

 

Te besede slišimo pri vsakem razpravljanju o težkih časih naše slovenske zgodovine in postajajo vedno bolj 'oguljene'. Za nas kristjane, ki verujemo v večno življenje, so take besede gotovo premalo. Dodajmo jim … ampak tudi  MOLITEV.

 

Kidričevo je lepo mesto, ki se nahaja v zelenem okolju, z dobrimi in s prijaznimi ljudmi. Je središče okraja z župnijo, s cerkvijo in župniščem, z občino, železniško postajo, šolo, zdravstvenim domom, dvema tovarnama in več obrtniškimi delavnicami, več društvi, trgovinami…  Danes Kidričevo ni mesto groze, kakor v določenih dobah preteklosti.

 

Pretekla zgodovina Kidričevega je zaradi šterntalskega taborišča zelo težka zgodovina. Z njo danes prebivalci Kidričevega skoraj da nimamo nobene povezave, a jo moramo nositi kot dediščino, ki so nam jo zapustili naši predhodniki.  Verjetno je najtežja zgodovina našega kraja razdobje po drugi svetovni vojni. Grozote, ki so se tukaj dogajale, lahko nekatere ljudi res begajo, nekateri v njih iščejo le SPOMIN in menda OPOMIN prihodnjim generacijam.

 

Kristjani v takšnih nedopustnih dejanjih gledamo greh,  prevlado zla nad človeškim razumom in človeškimi dejanji, delo satana, greh, greh, greh! Zemlja je bila okrvavljena s človeško krvjo. To so gnusna dejanja brez primere. Zgodila so se v tistem času v mnogih krajih naše nad vse lepe Slovenije in tudi v našem kraju.

 

Greh je potrebno odstraniti in prositi odpuščanje. Šterntalski križev pot je sestavljen na temelju pričevanj preživelih iz tega povojnega taborišča in prepleten z molitvijo, ki  se obrača na Boga s prošnjo, naj rabljem odpusti, žrtvam da večni pokoj in nas ter naš rod, ki živi danes v teh krajih, blagoslavlja. Kristusov križ je postal znamenje zmage nad zlom, Kristusova kri je bila prelita v odpuščanje grehov, tako verujemo. Ne le spomin, ne le opomin, našo zemljo je treba znova 'umivati' in jo posvečevati. Verniki to delamo z obhajanjem evharistije, obredi, molitvami in dobrimi deli.

 

Žrtve, kolikor do sedaj vemo,  so pobite in pokopane pod mogočnimi drevesi ne daleč od  nekdanjega taborišča, ali odpeljane v smrt na različna morišča. Njihovi grobovi pod drevesi so mnogo bolj veličastni, kot neke podzemeljske kostnice. Obiskujmo te grobove s spoštovanjem in z mislijo, da so tamkaj pokopani ljudje, nedolžni ljudje, ljudje, ki so bili žrtve nasilja.  Ne pozabimo! Mi kristjani za pokojne molimo! Molitev je najtesnejša povezava z Bogom, med nami ljudmi in tudi s pokojnimi. Ko bomo stali pri njihovih grobovih, recimo z vsem spoštovanjem: »Gospod, daj jim večni mir in pokoj, in večna luč naj jim sveti. Naj počivajo v miru. Amen.«

 

Udeležimo se Šterntalskega križevega pota.

Ob 15. uri bo prižiganje sveče pri križu v gozdu, kjer se nahajajo zamolčani grobovi in blagoslov,

ob 16. uri bo sveta maša v naši župnijski cerkvi

in po maši križev pot s svečami.

Za te žrtve nasilja darujmo svete maše.

 

Spominsko društvo pa naj dostojno obeleži njihove grobove in okolico kraja njihovega večnega počitka, zgodovinarji pa naj nadaljujejo raziskovanje zgodovine tega težkega časa. To je namreč njihovo poslanstvo.                                                                                                                                                                                                                                    Anton Pačnik, župnik

Oglejte si tudi