KULTURA JE …
- vrednota
- lepo obnašanje v javnih ustanovah
- je uvidevno, prijazno obnašanje
- je kulturni praznik – Prešernov dan
- da spoštujemo ljudi in njihove odločitve
- da pozdravljamo starejše in se lepo obnašamo
- da se kulturno vedemo v uradnih prostorih
- da ob himni stojimo
- da na kulturnih prireditvah ne klepetamo
- da se vedemo vzorno
- da se ne norčujemo iz himne ali grba
- da se ne norčujemo iz ljudi s posebnimi potrebami
- da države ne zaničujemo ali ponižujemo
- da se ohranja kulturna dediščina
- da spoštujemo druge ljudi
- je dan Prešerna, saj je napisal slovensko himno
- da se ohranijo jezik, pustne maske, kulturni prazniki
- da se pri mizi lepo obnašamo – jemo z zaprtimi usti, pri mizi se ne pogovarjamo
- so pravila lepega vedenja
- tisti, ki se ukvarja z glasbo, ki piše
- je kulturna dediščina: jedi, stavbe, jezik
- je beseda, ki piše knjige, pravljice in pesmi
- so narodne noše, kulturne obleke, hiše, prazniki, prireditve, gradbeništvo
- je vse okoli nas
- so kulturne besede ali bonton
- so telesne kretnje
- je lahko vsakdo
- je pozdrav mimoidočemu
- če starejšim ljudem ponudimo pomoč
UČENCI 7. A
URŠKA V PODVODNEM SVETU
Verjetno že vsi veste, kakšna usoda me je doletela v Prešernovi pesmi Povodni mož. Marsikdo si sodeč po zadnjih dveh verzih pesmi misli, da sem umrla. Ampak to ne drži.
Sedaj sem živela v podvodnem svetu, verjetno nekje pod gladino Ljubljanice. Povodni mož me je dobro skril, zato me nihče do sedaj ni našel. Dal mi je vse, kar sem si zaželela, no, samo ene izmed mojih želja ni mogel oziroma ni hotel uresničiti. Želela sem si, da bi me povodni mož odpeljal nazaj v Ljubljano, saj sem neizmerno pogrešala svojo družino.
Odkar me je povodni mož odpeljal, sem se spremenila. Nisem bila več prevzetna in zavedala sem se svojih napak iz preteklosti, ampak še vseeno sem bila malce zvita. Zato sem se odločila, da bom povodnega moža prepričala, da me odpelje nazaj v Ljubljano. Vsak dan, ko je prišel k meni v sobo, polno draguljev, sem ga ogovorila: »Zakaj me nočeš spustiti iz podvodnega kraljestva?« Vedno je odgovoril enako: »Ti si edina, ki sem jo živo pripeljal v podvodno kraljestvo. Ko sem te prvič videl, si me takoj očarala. Si dekle, ki me je spremenilo. Zaradi tebe sem spoznal, da v življenju niso najpomembnejši denar, zlato ali dragulji. Ne moreš oditi.«
Vsak dan bolj sem pogrešala Ljubljano in svojo družino. Nisem več mogla živeti v podvodnem svetu. Ko je povodni mož nekega dne odhajal iz moje sobe, sem zaklicala za njim: »Kaj res ne vidiš, kako težko živim tukaj! Pogrešam svoj dom, svojo družino. Prosim, spusti me nazaj. Ne spadava v isti svet. Tvoj dom je dno Ljubljanice, moj pa Ljubljana. Prosim, izpusti me.«
Povodni mož je spoznal, da se v mojih besedah skriva resnica. Zato me je odpeljal nazaj na breg Ljubljanice. Preden sva se poslovila, sem mu obljubila, da ga bom vsak teden obiskala. Tako je življenje v Ljubljani teklo dalje, jaz pa sem svojo obljubo zvesto izpolnjevala.
EVA ŽUNKOVIČ, 8. B
URŠKA 21. STOLETJA
Živela je Urška,
deklica zala,
ki življenja brez telefona
ni poznala.
Na »snepu in fejsu«
vsak dan prijatelje dobi.
Nekega dne na »tender« prijavi se,
tukaj se njeno iskanje prične.
Izginila je tretjega maja,
nazadnje videna pri gostilni Zmaja.
Starše pokliče in jim govori:
»Ne čakajte name,
nekam se mi mudi.«
Glas njen prestrašen je bil,
kot bi jo nekdo lovil.
Pogrešali so jo zelo,
a nihče ni več slišal,
kaj je z njo.
Je očividec videl mladega možaka,
nekakega »fejk« superjunaka.
Odšla sta na samo, za vogal,
poletela visoko sta od tal.
Takrat sprehajalec
spoznal je, kdo je to.
»Pazite, povodni mož!«
zaklical je močno.
Od panike vsi ponoreli so,
a Urške več ni bilo.
Zdaj služi in možu kljubuje
globoko pod vodami.
On tam veličastno kraljuje,
a Urška se ukvarja s solzami.
DANIJEL ČERVEK, 8. B
