Logo MojaObčina.si

Kidričevo

Deli
Avtor: Mojca Muršec,

Žarek upanja

Dan po vseh svetih, 2. 11. 2017, smo se zbrali v gozdu kakih sto metrov stran od nekdanjega nemškega bivalnega kompleksa z 29 bivalnimi barakami in dvema jedilnicama nemških graditeljev tovarne aluminija, kjer so se po končani vojni – v »zlati svobodi« – od maja do oktobra 1945 v teh barakah stiskali kot sardine v konzervi »sovražniki ljudstva« in celotne družine iz mešanih zakonov, namenjeni za izgon iz Titove Jugoslavije.

Gre za največji komunistični koncentracijski »lager« pri nas, uradno »Hitlerjev rajh« za 25.000 zapornikov v Strnišču, ki se je z odlokom vlade republike l. 1953 preimenovalo v Kidričevo.

Zgodilo se je prvič v kultnem Kidričevem, da se je na lokaciji zamolčanih grobov iz navedenega komunističnega taborišča slišala molitev in odmevala pobožna pesem. Opravila se je sv. maša in blagoslov najdenih »zagrebališč« ljudi, ki jih je l. 2007 sondirala Državna komisija za odkrivanje zamolčanih grobov. Prostor v gozdu se nahaja samo sto metrov od opisanega komunističnega taborišča z evidenčno številko 511. Verski obred sta opravila duhovnika – soseda iz farnih cerkev v Kidričevem in Sv. Lovrencu na Dravskem polju.

Ko sem pred dvajsetimi leti pisal knjigo o Kidričevem – Kraj prišlekov, sem naletel na težavo, kakšno številko o izvensodno pobitih naj zapišem. Tajno se je sicer govorilo o visoki številki, kolikor naj bi jih bilo tukaj zaradi lakote, tifusa, inovativnih tortur, izživljanja mladih paznikov – bivših partizanov izvensodno pokončanih. Po posvetovanju s prijatelji sem se odločil zapisati številko 5.000. Na to številko pa sem jih potem od ene strani poslušal, da je previsoka, z druge strani pa, da je prenizka. Branil sem se, češ da ni bilo mogoče najti niti zaporniške knjige niti dokumenta o tem taborišču.

Ob tej polemiki omenjam še povojno komunistično propagando, ki sem jo tudi sam kot Kidričan poslušal od vsemogočih prišlekov. Govorice so bile laži, da naj bi bilo za časa nemške gradnje tovarne, torej med vojno, tukaj ubitih še več ljudi, kot je bila zapisana moja številka, namreč 5.000 za mirnodobski čas. Glede nemške številke kot pisec takrat nisem bil v dilemi, saj sem se oprl na arhivske dokumente, ki jih je objavila ptujska raziskovalka novejše zgodovine, ga. Vida Rojic. Našla jih je v deželnem arhivu v Gradcu in so za obdobje gradnje tovarne 1942–1945 naslednji:

- trije (dva Slovenca in Poljak) so bili ustreljeni pri pobegu čez ograjo,

- sedem jih umrlo pri letalskem napadu zaveznikov 1. 2. 1944,

- dva (Slovenka in Slovenec) sta umrla zaradi letalskega napada 3. 11. 1944,

- tri Slovence je pri gradnji pobrala bolezen,

- Nemec, pomočnik komandanta taborišča, se je ustrelil,

- vojni jetnik, zidar iz Poljske, je na koncu skočil z dimnika,

- umrl je dojenček nemških staršev – osebja v taborišču.

S tem lagerjem v takratnem Strnišču v času »zlate svobode« je povezan tudi »LEDENI EKSODUS« januarja 1946, ki še vedno ni raziskan oziroma je zamolčan. Zanj se je izvedelo iz pripovedovanja takratnih otrok – danes še redko živečih starcev v Avstriji, ki so bili zaprti tukaj skupaj s starši (knjiga Ormoški Petriček in poznejši stiki).

Po ukinitvi komunističnega koncentracijskega taborišča v Strnišču (zahteva mednarodne komisije RK in bližanje splošne amnestije, ki so jo zahtevali zahodni zmagovalci) so bili preživeli, ki so bili namenjeni za izgon iz Jugoslavije (večinoma matere z otroki že ustreljenih očetov iz mešanih zakonov), oktobra 1945 izpuščeni. Največ jih je bilo iz Avstrije, Madžarske in tudi Kočevarjev. Materam so se pridružili tudi preživeli otroci iz Ormoža. Dne 4. januarja 1946 pa so bili ponovno aretirani (isti postopek kot prvič – pol ure časa, brez besed, čim manj prtljage, nič hrane …). Iz Maribora do Dunaja so se v razpadajočih živinskih vagonih vozili mesec dni. Najhujši mraz (-20 stopinj C) jih je doletel na Madžarskem, kjer jih je večina tistih, ki s seboj niso vzeli odeje, zmrznilo. Iz vagonov so nato ledena trupla metali kot klade. Rusi in Angleži na zasedbenih conah Avstrije se namreč niso mogli dogovoriti, kam bi jih zapeljali.

(Po več kot sedemdesetih letih bi že bil čas, da se opisani zločin »ledenega eksodusa« temeljito razišče in javno objavi v kakšni publikaciji. Je tudi priložnost za mlade zgodovinarje kot diplomsko delo, magisterij, doktorat.)

Ob koncu krščanskega obreda sv. maše v kidričevskem gozdu 2. 11. 2017 se je mikrofon obrnil k prisotnim pri obredu. V kratkem nagovoru sem tudi sam povedal svojo zgodbo iz osemletnega bivanja v Kidričevem in 37-letnega delanja aluminija v tovarni. Čeravno sem vsak dan hodil mimo, za to lokacijo (samo 100 metrov oddaljeno od upravne zgradbe taborišča) nisem vedel. Kot član Zgodovinskega društva Kidričevo sem dodal še zgodbo, ki sem jo pred več kot desetletjem slišal pri snemanju televizijca, režiserja g. Hrena, ki je postavil TV-kamero pred omenjeno, sedaj spomeniško zaščiteno zgradbo. Takrat še živeči tukajšnji zapornik, g. Maks Vaupotič iz Vidma v Halozah, je v pričanju navedel tudi to resnico:

»Vsak dopoldan so štirje mladi pazniki – partizani – kakšnega zapornika s silo odvlekli tja čez cesto v tisti gozd. Kmalu zatem so se v taborišče slišali streli. Čez kakšno uro, dve so se rablji vrnili in v menzi jih je čakala dobra malica, mi, zaporniki, pa smo bili veseli, če je v juhi brez zabele plaval tudi kakšen fižol!«

Z zgodovinskega in tudi arhitekturnega vidika je ta upravna zgradba – še originalnega porekla in kot uprava zloglasnega komunističnega taborišča – še kako zanimiva, zato smo jo člani Zgodovinskega društva v Kidričevem končno le uspeli zaščiti kot zgodovinsko-kulturno dediščino za namen bodočega muzeja lokalnega kot tudi državnega pomena.

Na klic mikrofona je v gozdu ob sondiranih grobovih pristopil še ptujski zgodovinar in teolog Janez Janžekovič, ki povojno zgodovino Kidričevega s pomočjo dijakov proučuje že več kot trideset let.

Po nagovorih in med petjem nabožnih spevov sta se duhovnika z blagoslovljeno vodo napotila od označenega groba do groba, ki jih je že l. 2007 označila Državna komisija za odkrivanje zamolčanih grobov – »zagrebališč«.

Dodajam še za tiste, ki ne vedo, saj ni uradnega zaznamka o tem: Z oktobrom 1945 še ni bilo konec zapiranj v Strnišču. Sledili so še zapori pod drugimi imeni vse do leta 1953. Pričevalci knjige o Kidričevem so mi pred 20 leti povedali, da so zaporniki iz taborišča II (kot se še danes reče) tudi pometali dvorišče tovarne ob njeni otvoritvi – proslavi 21. nov. 1954! Imeni dveh poznejših zaporov v Kidričevem sta bili: Delovno taborišče za prevzgojo, v katerem so v večini znašli semeniščniki, in Taborišče za družbeno koristno delo. Zaporniki so takrat bili lažji (kot so mi povedali), kot so bile 50-kilogramske vreče cementa, ki so jih dnevno raztovarjali iz vagonov!

Rajko Topolovec

Oglejte si tudi