V mesecu maju je bila organizirana proslava ob 40-letnici delovanja vrtca v Cirkovcah. Po prireditvi so me nekateri nekdanji delegati in svetniki prosili, naj napišem nekaj besed o gradnji tega objekta, saj mlajši občani ne vedo veliko o tem.
To so bili svinčeni časi, ko se je iztekal Titov čas, ekonomski sistem v Jugoslaviji pa ni bil kos potrebam države. Začel se je z močno inflacijo, takratni režim pa je za vsako ceno želel ohraniti sistem tudi z neizprosnimi ukrepi. V Krajevni skupnosti Cirkovce je prišlo do delne menjave organov, v kateri so prevladovali kmetje, saj je bil tudi sestav krajanov predvsem kmečki. Za predsednika zbora delegatov sem bil izvoljen jaz, za predsednika sveta pa Slavko Napast iz Stražgonjce. V njej sta bila tudi dva prejšnja predsednika, Alojz Klanjšek in Anton Hajšek, kar je zagotavljalo kontinuiteto dela.
V Cirkovcah je Fantovski odsek tik pred 2. svetovno vojno na cerkveni zemlji ob cerkvi zgradil kulturno dvorano. Po vojni je bila nacionalizirana in dana v upravljanje prosvetnemu društvu, kasneje pa Rdečemu križu, ki je imel tukaj kino. Po Koržetovi smrti leta 1962 se je aktivirala folklora, ki je imela v njej vaje in nastope. Ta dvorana je bila premajhna in nefunkcionalna, zato smo razmišljali o novi gradnji, ki naj bi vključevala tudi vrtec in potrebe šole. Leta 1974 se je ustanovil gradbeni odbor, ki je moral razčistiti te konceptne dileme in začel razmišljati o načrtih in financiranju. Izglasovan je bil samoprispevek, ki se je delil 70 % za izgradnjo, 15 % za ostale dejavnosti krajevne skupnosti in 15 % za potrebe posameznih vasi. Po več ponesrečenih poskusih smo dobili resnega projektanta Gradbeno podjetje Dravograd. Načrt je predvideval: v pritličju prednjega dela zgradbe vrtec z dvema oddelkoma, v prvem nadstropju kuhinjo in jedilnico za šolo ter vrtec, v drugem nadstropju pa tri učiteljska stanovanja. V severnem delu je bila projektirana dvorana s 400 sedeži, oder, pod njim pa prostor za sekcije prosvetnega društva.
To so bili načrti, do realizacije pa je bilo še daleč. Predračun je predvideval 500 milijonov stroškov. Dobili smo le 40 milijonov posojila od Zavarovalnice Sava.
Zagotovili smo finančno sodelovanje Izobraževalne skupnosti otroškega varstva, kulturne in telesnokulturne skupnosti, vendar je bilo denarja premalo. Morali smo se organizirati za prostovoljno delo. Vse izkope in navoze gramoza iz starošinske jame smo zvozili z malimi traktorji – Stajerji, Zetorji, Fergusoni, kar so imeli takrat naši kmetje. Skozi vas se je vlekla nepretrgana kolona traktorjev s kmečkimi vozovi. Bilo jih je okrog 80. Samostojno smo betonirali pete nosilnih stebrov dvorane, vse temelje in podbetone v dvorani in vrtcu. Tudi zidali smo v lastni režiji, le strope v vrtcu in skelet dvorane je delalo podjetje Stavbar. V tem času se je zbiral tudi les za ostrešje, ki so ga prispevali naši kmetje. Za žaganje pa je poskrbelo Žagarstvo Cesar. Za hrano so poskrbele kuharice v Osnovni šoli Cirkovce, za pijačo pa smo poskrbeli sami s pletenkami. Delo je bilo organizirano po vaseh in društvih, kjer so bili najbolj aktivni gasilci.
Do jeseni leta 1976 je bilo vse pod streho. Bližali so se božični in novoletni prazniki. Želeli smo organizirati novoletno zabavo v dvorani, kar nam je z raznimi improvizacijami tudi uspelo. Tukaj moram pohvaliti ženske iz Starošinc, ki so pobelile vse stene dvorane. Naslednjo pomlad in poletje smo dokončali vrtec, kuhinjo in stanovanja.
Ob občinskem prazniku, 8. avgusta 1977, smo dali cel objekt v uporabo.
V Cirkovcah smo tako ustvarili pogoje za delo prvega podeželskega vrtca in prve podeželske šole, ki je dobila svojo telovadnico. To je bil smerokaz za ostale krajevne skupnosti v širšem okolju, kam naj gre poleg gradnje cest in vodovoda razvoj krajevne skupnosti. Ustanovili smo pogoje za uspešno delo starih sekcij prosvetnega društva in ustanovitev novih. Imeli smo veliko zabavnih prireditev, dobiček smo namenili nakupu opreme za dvorano, gostovali so najbolj ugledni izvajalci raznih poklicnih gledališč do ansambla bratov Avsenikov. Še danes imamo tudi gledališke abonmaje z zavidljivim obiskom predstav. Vse to je omogočilo naše delo – delo vseh krajanov celotne Krajevne skupnosti Cirkovce.
Na vse to smo lahko ponosni, saj smo s kmečkimi rokami, trdim delom in složnostjo sledili mestnemu razvoju in orali ledino razvoja na podeželju. Naj bo tako tudi naprej!
Maks Medved
