Logo MojaObčina.si

Kidričevo

Deli
Avtor: Sonja Lenarčič,

POEZIJA 5. RAZREDA

ČEBELA

Leta in leta s cveta na cvet,

v pisan čebelnjak pa hodi živet.

Z drobcenimi krili letijo

in se na travniku veselijo.

 

Imajo svojo gospodarico,

pravo čebeljo kraljico.

Ta krone nima in žezla tudi ne,

a je prava vladarica, da sledijo ji vse.

 

Črne in rumene črte imajo,

nam ljudem pa med dajo.

 

A pazi,

čebela ni tako majhna, kot se zdi,

s svojim želom te piči,

da še dolgo boli.

Neja Vogrinc

 

DIMNIK

Je sonce z žarki prekrilo nebo,

svetilo, svetilo vedno bo.

Iz dimnika grozen oblak se kadi,

je črno kot noč v čisti temi.

 

Pomoč, pomoč, saj je že noč!

Je črno nebo brez belega oblaka,

le raca v zakajenem ribniku

čaka.

 

Mine dan, mine noč,

oblak pa noče proč.

Pa pride plavalec,

ki v roki nosi sesalec.

 

Pa posrka oblak,

zdaj je on pravi junak.

Neja Vogrinc

 

MOJA DOMOVINA

Moja domovina je kot čokolada,

jaz imam zelo jo rada.

V obliki kokoške v Evropi tiči,

nikamor se ne premakne, z nami živi.

 

Raznolika je zelo,

to ve prav vsakdo.

V katerikoli deželi tičiš,

sanjaš, da v Sloveniji se zbudiš.

Laura Lupinšek

 

ROŽICE

Na zeleni livadi

dišeče rožice cveto,

vzklijejo pomladi

in sončku zapojo.

 

Sonček poleti pripeka močno,

zato rožice zelo žejne so.

Voda nujna njihova je potreba,

potrebna vsakodnevna mokra je nega.

 

Sonček skriva se jeseni,

še čmrlji postali so bolj leni.

Družbe zdaj več nima,

saj prihaja tetka Zima.

 

Sonček zdaj je več ne greje,

počiva pod težo snežne odeje.

Nabrala novih si bo moči,

da spomladi znova zaživi.

Laura Lupinšek

 

DOMAČA NALOGA

Domačo nalogo delam

skoraj vsak dan,

ampak nikoli je ne naredim zaman.

 

Z  njo utrjujem svoje znanje,

da hitro prispelo do mene

bo kakšno priznanje.

 

Delam, delam domačo naloge,

da mi kdo v življenju

ne bo več podstavil noge.

Hana Kolednik

 

ŠOLSKI AVTOBUS

V šolskem avtobusu

se marsikaj zgodi,

odprejo se okna in pesem zadoni.

Šofer otroke miri,

a se nič bolje ne zdi.

Kričanje in ropotanje je na avtobusu vedno vsakdanje

in ko prostora zmanjka,

je avtobus kot polna, majhna barka.

 

Tako šolski avtobus vedno poln otrok je,

še posebno pa tisti, ki zadnji odpelje iz šole.

Hana Kolednik

 

LISICA MICA

Mami, mami!

Glej, lisica!

Njeno ime

je Mica

in je prava

tatica.

Vzela mi je

čevlje,

ki skočijo

v življenje.

V drugem

življenju je

našla

muco Puco,

kužka Lužka,

Afi in Flafi žirafi

in medvedka Ledka.

Živali so jo stisnile

v kot,

ji vzele čevlje

ter jih vrnile

nazaj v moje

življenje.

Neja Majcenovič

 

PRAVA BARVA

Le katera barva

prava bi bila?

Vsaka neko

slabost ima.

Modra barva preveč

je fantovska,

roza pa preveč punčkasta.

Rdeča barva nevarna je zelo

in  nihče ne bo rekel, da ni tako.

Zelene barve poln je planet,

rumena pa je kot pisan cvet.

Že vem!

Bela barva prava bo,

saj je kot pisano nebo.

Neja Majcenovič

 

ŠOLA

Vsi v šolo spet hitimo,

saj počitnice so mimo.

Pouk se naj začne,

da hitro steče vse.

 

Učiteljica nam reče:

»Hitro čas teče.«

In zdaj to se konča,

ker domov bom odšla.

Mia Domajnko

STRAH

Ko nekega dne se strah je pojavil,

se je hitro iz naše hiše odjavil,

saj bila je hiša kot lupa.

 

S tem vam pravim: veliko hrupa.

In kot muha vsi hitimo,

da slučajno spet strahu ne pridobimo.

Vse smo razmetali,

da strah bi pregnali.

Tu se pa pesem konča,

ker vsi smo doma.

Mia Domajnko

 

MOJ DOM

Moj dom je nekaj čudovitega,

saj je nekaj barvitega.

V mojem domu se kuha

pa tudi pere rjuha.

 

Doma imam psa,

ki straži,

da se lopov ne  priplazi.

Ampak to še ni vse!

V mojem domu je še toplo

in upam,

da tako še dolgo bo. 

Mia Domajnko

MOJ KRAJ

Moj kraj je Kidričevo,

ki ima svojo občino,

v njej nam ni potreben kino,

saj se imamo fino.

 

Kidričevo je lep kraj,

tam imamo marsikaj,

saj to je zgodovinski kraj.

 

Imamo grad, park,

rusko pokopališče,

včasih pa smo imeli

še javno kopališče.

 

Imamo dve trgovini samo,

Taluma pa vam ne damo.

Tam delavci aluminij delajo,

nato ga v tovarnah

v druge stvari predelajo.

 

Tu je blokovsko naselje,

na cesti je redko norišnica,

za vsak slučaj

pa je tu še manjša bolnišnica.

 

Ker je Kidričevo majhen kraj,

je te pesmi konec tu in zdaj.

Miha Vaupotič 

 

TRGOVINA

S starši odšli smo v trgovino.

Veliko smo kupili,

ničesar nismo pozabili.

 

Kaj smo kupili?

Sadje, zelenjavo,

to je pravo.

 

In pa seveda,

še meso,

da nihče od nas

lačen ne bo.

Miha Vaupotič 

 

MAVRICA

Mavrica

je prava zakladnica.

Tam na nebu tiči,

se s prijatelji oblaki druži.

 

Na nebu se včasih pojavita

še sonce in dež,

ki ustvarjata

ta nebeški čudež.

 

Mavrica na koncu

zaklad drži,

a najti ga je nemogoče,

saj vedno stran beži

ter nikoli k tebi noče.

Miha Vaupotič 

 

PUJSA  PEPA

Pujsa Pepa

ostala je brez repa.

Pogleda pod omaro,

na podstrešje, še celo

v kitaro.

 

Njenega repa nikjer ni,

to Pepo silno žalosti, saj

repa ne more najti.

 

Še enkrat pogleda vse,

a ne boste verjeli - še

huje je!

 

Pepa premišlja, skrbno razmišlja.

Če pujsa  nima repa,

 a je potem sploh lepa?

 

Ker repa ni,

Pepa spat se odpravi.

 

Ko pa zjutraj vstane,

jo od veselja skoraj kap

zadane.

 

Pepin rep na

mestu  kot prej tiči,

ona pa se veselo smeji.

Tia Jančič

 

MOJA MAMA

Mama je ena sama,

le ena beseda,

 polna pomena.

 

Njene nežne roke in

topel objem, nežna  toplina,

pomeni cel svet.

 

Mama, ki življenje

mi je dala, me obvarovala,

in me imela rada.

 

Dajmo vso ljubezen

mami in ji zapojmo,

kako zelo jo imamo radi.

Tia Jančič

   

MOJ DOM

Dom, družina in veselje.

To so moje srčne želje,

da dolgo zdravi, srečni

skupaj bili, to si vedno

moje srce želi.

 

Skrbni starši so topel

dom mi dali, se za

naju z bratcem žrtvovali.

Ko zvečer se v zvezdno

nebo zastrmim, si v srcu

zaželim, da tega nikdar

ne izgubim.

Tia Jančič

 

Mentorica: Metka Gumilar

Oglejte si tudi