Logo MojaObčina.si

Kidričevo

Deli
Avtor: Cvetka Bračun,

Karitas se začne pri oltarju

Pripoved o ubogi vdovi je ravno pravšnja, da se pričnemo zavedati, da smo v ljubezni vsi reveži. Da imamo vsi le malo, le »dva uboga novčiča«, le pet hlebov in dve ribi, ki nikakor ne morejo nahraniti lakote ljudi našega sveta. Kajti človek resnično potrebuje veliko. Veliko več, kot imamo. Vsak od nas pa ima le svoj drobni objem, le svoje revne roke. Nič drugega.

Najprej se mora zavedati, da je on sam tisti, ki prvi potrebuje ljubezen, ker ima resnično prazne roke. Ker ne more ljubiti prav, če ne ve, da je njegova ljubezen nepopolna, dokler je ne napolni Gospodova ljubezen. Zato se naša ljubezen, naša karitas, začne pri oltarju, kjer se učimo, kako imeti rad.

Koliko prizadetih in trpečih se ponovno odpre za življenje, ko odkrijejo, da so ljubljeni, da jih nekdo posluša, jim pomaga in še več … koliko ljubezni lahko privre iz srca za en sam nasmeh.

Prijazne besede, toplega nasmeha pa se še posebej razveselijo naši starejši župljani, ki jih je kar precej med nami. Kako se jim zaiskrijo oči, ko jih obiščemo ob njihovem jubileju. Včasih kar ne morejo verjeti, da se nekdo še spomni nanje, da ima čas zanje, za klepet z njimi. Imajo veliko življenjskih izkušenj, znanja, ki bi ga radi delili z drugimi, samo prisluhniti jim je treba, posedeti z njimi in se z njimi tudi nasmejati. Da pa jim še posebej popestrimo njihov dan, jih vsako leto ob koncu poletja povabimo na srečanje starejših. Tako smo tudi letos člani Župnijske karitas pripravili srečanje v domu ostarelih v Kidričevem 16. septembra ob 15. uri. Žal nam je zagodlo deževno vreme, tako da se nekateri niso mogli udeležiti srečanja. Vendar smo se spomnili vseh njih in tudi vseh, ki so našli svoj mir v božjem kraljestvu, pri sv. maši, ki jo je daroval pater Janez Kurbus s Ptujske Gore ob somaševanju Karla Pavliča, župnika iz Lovrenca na Dravskem polju, in domačega župnika Antona Pačnika z ministranti. Pater Janez je v svoji pridigi vzpodbujal z besedami: »Starost ni samo tegoba, ampak božji dar, katerega pa mnogi niso deležni, zato se veselimo vsakega novega dne, ki nam je še dodeljen, čeprav s težavo in bolečino.« Mašo je popestril cerkveni pevski zbor pod vodstvom Doroteje Terbovšek, kateremu so se pridružili lepi ubrani glasovi domskih stanovalcev. Posebej lepo so pa izzveneli angelski glasovi cerkvenega otroškega pevskega zbora, ki je še posebej raznežil srca. Da lažje premagujemo bolečine, ki nas bremenijo in težijo, da nam olajšajo pot, smo na koncu maše prejeli maziljenje.

Po maši je sledilo veselo druženje, kjer se je razlegala pesem, ki so se ji pridružili vsi. Starejši so se pomešali drug z drugim in poklepetali med seboj ter obujali spomine. Ker je v domu med stanovalci veliko domačinov in znancev, ni zmanjkalo besed. Ob dobri in okusni hrani, ki so nam jo pripravili v restavraciji Pan, pijači in pesmi ter smehu je čas prehitro minil. Upam in želim, da se drugo leto zopet srečamo v istem ali celo večjem številu.

Zahvalila bi se predvsem vodstvu doma upokojencev, da nam omogoča to srečanje, njihovim potrpežljivim in skrbnim delavkam, ki so nam pomagale pripraviti srečanje in tudi z vozički pripeljale stanovalce, kakor tudi gospe Zofiji Holc, ki je pripravila vse za potek svete maše.

Posebej se zahvaljujem gospodu Pignarju, saj nam vsako leto priskoči na pomoč z okusno pripravljeno hrano iz restavracije Pan.

Naj končam z mislijo Simona Gregorčiča: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili.«

Vida Komljenović

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!