Pobuda za njeno oživitev je prišla s strani zgodovinarke Vilma Purkart iz Zavoda Feniks, ki je že leta 2012 v okviru kulturnega projekta "Običaji, starine so ščit domovine" popisala nekdanjo starosvetno kobariško preganjanje zime pri zadnjih še živečih pričevalcih in s tem dopolnila ter pojasnila že obstoječe pisne vire.
Pobudo je leta 2016 prepoznala in podprla tudi Občina Kobarid, Krajevna skupnost Kobarid in Posoški razvojni center ter številni prostovoljci, ki so še danes ključni pri ohranjanju tega običaja v Kobaridu.
Kakšni so bili sournki?
Po navedbi zbranih virov so bili sournki oblečeni v stare, največkrat obrnjene hlače in ovčji kožuh, ki jim je segal do kolen. Okoli pasu so imeli prepasano verigo, iz katere so bingljali zvonci. Na glavo so si poveznili pokrivalo iz ovčje kože, ki je bila zvita v stožec. Če so imeli obraz odkrit, so si ga namazali s sajami, če pa jim je ovčja koža obraz zakrila, so si iz nje izrezali odprtino za oči in usta. Kak sournk si je ogrnil tudi nestrojeno koštrunovo kožo z rogovi ali pa je imel rogove na svoji kožuhovinasti kapi. Baje so se svoje dni sournki oblačili celo v medvedje kožuhe. Pod njimi so nosili kožuhovinaste hlače do kolen, tako, da so navkljub zimi kazali gola meča. Ker v tistih časih še niso poznali nogavic, so si noge preprosto ovili v cunje, ki so jim pravili tudi šufece, obuli pa so lesene cokle z usnjenim nastavkom. Za sournke je bilo značilno tudi to, da so si roke namazali s sajami. Te so nosili s seboj v kangli, kotličku ali škatli, medtem ko so v drugi roki držali metlico (škoblon) ali staro krtačo, s katero so saje trosili naokoli.
Kakšna je bila njihova naloga?
Ključna sestavina kobariške zoomorfne maske je obredni tek, povezan s šemljenjem štirih fantov, oblečenih v ovčje kože. Trije so tekli kot trojka, eden je bil gonjač ali priganjalec. Gonjač jih je imel navezane na vrveh, da jih je lahko usmerjal, kamor je želel. Tekli so ves dan, zato so se menjavali na dve do tri ure. Gonjač je imel v eni roki bič ali palico, z drugo je držal vajeti. Sournki so na plac pritekli vedno v smeri od vzhoda proti zahodu.
Sournki odganjajo zle sile in prinašajo dobre.
Kdaj so prišli sournki na plac?
V Kobaridu so strašili na pustno nedeljo (dәbjәlәnco) tja do l. 1952. Pojavili so se po dopoldanski maši, ko je bilo na trgu pred cerkvijo največ ljudi. Zaganjali so se vanje, jim grozili, jih mazali ali prašili s sajami. Najrajši so se lotevali deklet, posebno tistih, ki so hotele biti »gosposke«.
Starosvetne maske so predkrščanske in na Kobariškem so se do današnjih dni ohranile v Drežnici, Drežniških Ravnah in Magozdu, v Vrsnem in tudi v Kobaridu do leta 1952.
Po 64 letih so se ponovno vrnili na plac
Leta 2016 so se Sournki vrnili na Kobariški plac! Lani so se jim pridružili mladi sournkči, letos se jim bodo pridružili še najmlajši sournkči. Težko je obujati stare običaje brez tradicije, ampak verjamemo, da smo na dobri poti, da se arhaični običaj postopoma vrne nazaj med mlade rodove, kljub globalizaciji sveta, ki ji ne uteče niti soška dolina.
Letošnji pustni sprevod
V soboto, 10. februarja ob 13. uri, se bodo pustne maske zbrale pred osnovno šolo v Kobaridu. Pustni sprevod, ki ga bo vodil TAPRW bo ob spremljavi harmonike šel po Gregorčičevi in Krilanovi ulici na Kobariški plac. Ob 14. uri se bo na prireditvenem prostoru Kobarid začela PUSTNA ZABAVA, z igrami, skečem »Košnja pa to«, plesom in pustnimi dobrotami ter izborom najlepših mask in tudi najbolj izvirne pustne maske. Kobarid bo ponovno zaživel v barvah pusta!
Kobariškim SOURNKOM se bodo pridružili dve navezi tamladih SOURNKČEV, TASTARA DVA in TALEPA DVA, CIGANSKA DRUŽBA, KOSCI, GRABLJICE, TADEBEU in številne NOVODOBNE MASKE.
Vabljeni v Kobarid! Zabavno bo!
Zavod Feniks
