Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
8°C
SOB.
25°C
7°C
Oceni objavo

Ali slovenska (komendska) umetnost res umira?

Predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer je v svojem govoru z naslovom Glosa 2017 (s posrečenim namigovanjem na Prešernovo Gloso) pri podelitvi Prešernovih nagrad 7. februarja zvečer na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu v Ljubljani ugotavljal, da »slovenska umetnost umira«. Povedal je tudi, zakaj. Ker je pri nas, kakor v Prešernovih časih tudi danes, začela prevladovati »krošnjarska pamet«, se širiti prepričanje, da so »umetniki lenuhi in priskledniki; naj gredo raje delat«, so kulturi namenjene le »drobtinice z velike mize kapitalistične požrtije«. Zato se ne čudimo, da »slovenska umetnost crkuje v lakoti in pomanjkanju«. Ker »država dela zoper umetnike, 2000 slovenskim umetnikom že 25 let obrača hrbet«. Posledice: slikarji si v javnih galerijah sami plačujejo razstave, pisatelji pišejo za drobiž. Umetniki »danes spadajo med socialne probleme«. Kako naj bo drugače v »svetu položnic in brezsramnega kapitala«, v državi, v kateri so politiki, ko so se usedli v svoja sedla, takoj požrli svoje obljube.  

Če bo šlo tako naprej, bo »z izginotjem slovenske kulture izginil slovenski narod«, je napovedal govornik. V zavedanju, da »država, ki tako dela z umetniki, nima prihodnosti«

Da ne bi prišlo do tega, je nujno, »da se slovenska politika začne zavedati pomembnosti, ki jo ima umetnost v narodu«, da »samo umetnost lahko narodu oplemeniti njegovo podobo«, čeprav »slovenska umetnost ne bo nikoli dobičkonosno podjetje«, da je »slovenska umetnost edino, kar je zares naše, vse ostalo se izgublja v nič«, da »če si kulturen, si tudi etičen«.

Vendar je govornik kljub tako črnogledim predvidevanjem zmogel tudi malce »prešernovskega idealizma« in optimizma: »Umetnost bo preživela zgolj zaradi notranje nuje, ki jo čutijo ustvarjalci.« Preživela bo, če se bomo Slovenci začeli zavedati, da »nismo samo narod športnikov in politikov, marveč tudi narod umetnikov« ter da je »umetnost oblikovala obraz slovenskega naroda«.

To prepričanje sta v svojih nagovorih po prejemu najvišjega slovenskega priznanja za svoje življenjsko delo izrazila tudi glavna nagrajenca prevajalec Aleš Berger in slikarka Metka Krašovec. Berger glede življenjske sreče najprej duhovito po francoskem pesniku Jacquesu Prevertu, ki ga je še posebej rad prevajal, da sta pri njej »glavna dobitka srce in ritka«, Krašovčeva pa, da se je slikarstvo ohranilo »od Altamire do danes«. Zatrdila je, da bo »potreba po tisti pravi lepoti, ki je v nas, ki je blizu božanskemu, še toliko večja. Ohranjam vero, da bodo umetniki s svojimi deli pomagali v človeku najti tisto, kar je v njem najlepše, kar je najbolj plemenito in blizu Enemu.« To pa zato, ker je »v človeku večna želja po lepoti«. Zato sta tako poezija kot slikarstvo preživela obdobje pet tisoč let.
 

Aleš Berger si je nato v oddaji Prešerno po Prešernu in Odmevi zaželel lepše in bolj plemenite glasbe, kot pa je bila tista, ki je po proslavi odmevala pri pogostitvi po Cankarjevem domu, ugotavljal pa tudi, da bi bilo tisto, kar Slovencem pomeni in predstavlja naš največji pesnik, težko izraziti v prevodu drugim narodom; laže s prevodi Kosovela, ker jim je ta »bolj sprejemljiv«. Glede tistih, ki danes »merijo platno« umetnikom, pa je pikro pripomnil: »Ušesa so takoj po proslavi odšla nekam drugam.«

Hudo bolna Krašovčeva (to je povedala tudi na odru) pa je ljubitelje umetnosti pozvala: Pojdite v muzeje, v galerije, kupite kakšno knjigo. Brez umetnosti ni lepega življenja. Morda gre vse skupaj preveč v šport? Odgovorne, šole in starše je povabila, naj v zavedanju, da je umetnost pri nas »zanemarjena«, »otroke vzgajajo v umetnosti«.

Kako pa je bilo, ko je bilo izrečenih že toliko povabil in opozoril na Prešernovi proslavi v Ljubljani, pri nas doma in v Komendi? Žena Marta mi je že prejšnji dan povedala, da bo na Prešernov dan »praznovala«. Že zjutraj je obesila slovensko zastavo. Sam sem se na večer pred slovenskim kulturnim praznikom peš napotil v Komendo v Kulturni dom, kamor je nas, občane, na svojo predstavo povabilo Društvo kulturnih umetnikov Kaj ti mar. Presenečen sem bil, da je bilo toliko obiskovalcev, celo odgovorni urednik občinskega glasila se je na prireditev potrudil iz Kranja, manjkal ni tudi naš župan Poglajen s soprogo. Komendski »kulturniki« so si tokrat za domačo Prešernovo proslavo zamislili pripovedovanje zgodb otroku. Zelo zahtevno, da ne rečem najzahtevnejšo nalogo. Udeleženci kulturnega večera smo lahko ob predstavi ugotavljali, v kolikšni meri so ji bili kos.

Opogumljen, da je v Komendi še toliko ljubiteljev umetniških dogodkov in prireditev in da imamo v naši občini tako izvrstno skupino igralcev (na odru so se jim pridružili komendski godbeniki), sem si na sam Prešernov dan skupaj z ženo v celoti ogledal televizijski posnetek Prešernove proslave (glavni del sem jo prejšnjega večera zamudil zaradi kulturnega dogodka v Komendi), nato pa se brez pomišljanja usedel v avtomobil in se odpeljal v Ljubljano, kjer sem se v Galeriji Družina udeležil odprtja 14 pogledov na žensko (umetniških del slikarjev in kiparjev, ki so v sliki ali kipu upodobili ženske) s temo pete kitice Prešernove Zdravljice Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice. Obiskovalcev se je trlo, umetniški in estetski užitek je bil tako rekoč popoln. Podobno je bilo, le da sem bil tokrat sam, ob ogledu razstave Portret duše arhitekta in slikarja Tadeja Žugmana – Tedija v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani.

Popoldne sem sklenil z ogledom kipa sv. Krištofa rezbarja Maksa Berganta, pogovorom o tem umetniku in ogledom drugih umetniških del pri nekdanjem sovaščanu Ivanu Malešu in njegovi soprogi Mihaeli, zvečer pa sta naju z ženo Marto hčerka Marija in njen fant Blaž ob televizijski oddaji Portreti Prešernovih nagrajencev pogostila z odlično kapljico vinogradnika Poljšaka z Gradišča nad Vipavo in sirom iz Poljanske doline. Pogovarjali smo se o Prešernu, letošnjih nagrajencih Prešernovega sklada in umetnostnem prizadevanju ter delovanju v naši občini. Prepričan sem, da je marsikdo med vami preživel tako lep, kulturno bogat Prešernov dan. Zato: še več prave kulture po naših domovih, vaseh, občini, Sloveniji! In velika hvala vsem, ki si prizadevate zanjo, ste njeni ustvarjalci, razširjevalci in podporniki. Zaradi vas je naše življenje lepše, bogatejše in bolj smiselno.

Oglejte si tudi