Pogovor z dr. Markom Žerovnikom po izidu knjige Opojnost gora

Dr. Marko Žerovnik iz Komende je številnim tehtnim strokovnim delom (knjigam in prispevkom) v zadnjem času dodal še knjigo o svojih gorniških vzponih v domačih in tujih gorah. Nekaj jih je opravil sam, večino pa z ženo dr. Angelco. Knjiga je veliko več kot le pripoved o teh vzponih, saj pisec opisuje tudi favno in floro v gorah, številne nevarnosti, s katerimi se je srečeval in jih uspešno premagal, veliko podrobnosti, ki uidejo očesu običajnega izletnika, njemu pa niso. Pisec gradi na doživetjih, naj bo to ob uspešno opravljenih vzponih (ali pa tudi ne), srečanjih z gorniki, s katerimi je osvajal vršace, predvsem pa, kako je domači in tuji gorski svet doživljal sam pri sebi, kaj je odnesel iz njega in kako ga je to obogatilo. Knjigo Opojnost gora je že predstavil v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik, Galeriji Mežnarija v Mengšu in Enoti Knjižnice Franceta Balantiča v Komendi, napovedane pa so že nove predstavitve: sredi januarja v knjižnici v Domžalah, v planinskem domu Milana Šinkovca v Komendi konec januarja in drugje. Pričujoči pogovor je nastal z namenom, da avtor knjige tudi na ta način pove ljudem, kaj mu pomenijo gore, kako je doživljal srečanja z njimi in vse drugo, povezano z zelo zahtevnimi in nevarnimi vzponi.

Naj Vas, g. dr. Marko Žerovnik, najprej vprašam, kako to, da ste dali knjigi tako poetičen naslov? Opojnost gora …

Opojnost je stanje čutnega in duševnega ugodja. In prav zaradi te doživete sreče v gorah sem dal knjigi naslov Opojnost gora.

Beseda opojnost se pojavi že v prvem vašem besedilu v knjigi, ki je, za čuda, pesem. Teh doslej nismo bili pri Vas vajeni, ste nas z njimi zares presenetili. Kako to, da ste pri 85 letih, oziroma malce prej, začeli pisati tudi pesmi?

Pred pisanjem knjige sem začutil, da vsebina, ki jo nameravam prenesti v pisno obliko, temelji na čutenju nečesa veličastnega in skrivnostnega. V tem pogledu za pisanje pesmi visoka leta niso ovira, prej bi rekel, da so izkušnje iz veliko preživetih let prednost, saj bogatijo dušo in s tem pesniško izražanje.

Vaša prva pesem v knjigi z naslovom Neskončni krog je duhovno tako bogata in sporočilna, da bi se ves večer lahko pogovarjala samo o njej. Ustaviva se samo ob dveh vrsticah, stihih: Življenje raste in sega vse do nevidnega sveta, kjer se človeška duša umiri v opojnosti gora. Ali se res umiri ali pa hoče še dlje, kot ste prej povedali: vse do nevidnega sveta? Vas je v gore gnala predvsem želja videti čim več od tega nevidnega sveta oz. še ne videnega sveta?

Skrivnost iščemo in iščemo, pri tem pa ne vemo, da se skriva prav v nas, v naši duši. Smo sestavni del narave, vesolja, nevidnega sveta, ki nas v življenju s čustvi povezuje z univerzalno skrivnostjo vsemirja. In kolikor bolj iščemo odgovore na vsa ta vprašanja, toliko bolj se od nas odmika skrivnost vidnega in nevidnega sveta. Ko nam zmanjka besed, se človeška duša umiri, zaplava v opojnost, v prispodobi v opojnost gora, proti nebu vse višjega sveta.

Gore mi podarjajo življenjsko silo: »dajejo mi moč, smisel za življenje in ustvarjalnost, z lepoto mi oplajajo dušo, ki se bo prej ali slej spojila z nam nepoznano skrivnostjo nevidnega, neskončnega vesolja.«

Kaj bi rekli o pregovoru: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor? Pa o znani izjavi, da je alpinizem, hoja v gore, osvajanje nekoristnega sveta. Povrh vsega še sila nevarno početje, če gre za takšne vzpone, kakršne sta opravila z ženo dr. Angelco, ki je tudi že kot dekle vzljubila gore. Ali ne bi bilo bolje ostajati v dolini, hoditi po varnih, uhojenih poteh, pogledovati na gore od spodaj, ne pa z njih gledati navzdol?

Pregovor: Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, se po mojem prepričanju ni rodil med planinci in gorniki, marveč med ljudmi, ki nikoli niso okusili lepote gora. Ali so potem planinci, ki se množično odpravljajo v gore, nori? Ne, niso nori, le pregovor je povsem zastarel in neživljenjski za ljudi, ki v planinah in gorah iščejo rekreacijo za zdravje in uživanje rosne naravne lepote.

Noben del sveta ni nekoristen. Ima svoj smisel v fizikalnem svetu. Za  gornike so koristne tudi skale, led in sneg. Tod se jaz soočim sam s seboj, najdem blagodejni notranji mir in uteho nad razburkanim življenjem v dolini. In ne samo mir. Ko se vzpenjam na goro, pridobivam na moči in zdravju, ob prihodu na vrh gore pa mi ob neizmerni sreči, meditaciji in prekrasnem razgledu duša zapoje blagodejni slavospev.

Res je, da so gore nevarne in da z adrenalinsko močjo vabijo v svoj zelo nevarni objem. Tudi midva z ženo Angelco sva se večkrat znašla v nevarni, včasih tudi v zelo nevarni situaciji, ki pa se je na najino srečo vsakič srečno končala. In prav te situacije so se mi najgloblje in najveličastneje vtisnile v spomin.

Ostati v dolini in hoditi po varnih, uhojenih poteh je za planinca, gornika, nesprejemljivo. Ali je res ob tolikšnih nesrečah v dolini varneje? Res pa je, da mora imeti planinec ustrezno znanje in opremo in da mora biti ob vsakem koraku med hojo v gorah zelo previden.

V gore Vas je začelo vleči že kot fanta, nato ste jim ostali zvesti vse do sedaj, ko ste že presegli častitljivo starost 85 let? Ali bi lahko rekli, da je tudi hoja v gore pripomogla k temu, da ste učakali tako visoka leta, ste duhovno popolnoma čili, še vedno v velikem ustvarjalnem zagonu, pišete knjige eno za drugo, sedaj še pesmi?

Na prvo planinsko turo na Veliko planino sem se odpravil takoj po drugi svetovni vojni maja 1945, star 13 let. Gore sem tedaj tako vzljubil, da sem se nanje vse pogosteje vzpenjal.

Po tedaj ne še izoblikovanem telesu sem rastel, se razvijal in si pridobival moči za nadaljnje življenje. Tudi za današnje, kar mi, na mojo srečo, ob dobri  fizični kondiciji in po lastni presoji omogoča tudi aktivno književno ustvarjalno delo.

V gore je lepše, predvsem pa prijetneje, hoditi z dekletom, v skupini, kot ste Vi, ko ste bili še fant, pozneje študent, mlad izobraženec. V gorah ste tudi spoznali svojo sedanjo ženo Angelco. Pri njej Vas je posebej pritegnilo to, da se je žrtvovala za kolegico, da je šla namesto nje delat, kolegica pa je nadaljevala dogovorjeni pohod. Pozneje ste to velikokrat doživljali: da se je v gorah treba tudi žrtvovati za drugega, mu pomagati, včasih celo prekiniti načrtovani vzpon.

V gore sem najprej hodil sam in to iz razloga, ker sem gore brez prisotnosti drugih doživljal pravljično; da o dekletih ne govorim. Sicer pa sem Angelco, sedanjo ženo, spoznal v družbi prijatelja med prečenjem Pohorja leta 1962.

Angelca je pritegnila mojo pozornost, ker se je iz meni nerazumljivih razlogov žrtvovala za kolegico. Namesto nje je šla ona na delo, kolegica pa je z nami nadaljevala dogovorjeni pohod. Približno pol leta za tem, ko sva z Angelco opravila skupaj več gorskih tur, sva se poročila.

Da, v gorah se je treba žrtvovati za drugega in mu v nesreči pomagati. Med drugim sva z Angelco reševala Avstrijca, ki je obtičal na nevarnem ledeniku pod Mont Blancom, in obnemoglega duhovnika z Dovškega Pihavca v Julijskih Alpah. Najtežje in najbolj naporno reševanje pa je bilo na Kilimandžaru. Ko je sopotnik nad višino 5800 metrov nevarno zbolel za višinsko boleznijo, mu domači vodnik in njegov asistent nista hotela pomagati. S hitro intervencijo in pomočjo mu je Angelca rešila življenje.

Ob pomoči drugemu se človek spremeni, pred sebe postavi življenje drugega in tako preseže svoj jaz.

Večkrat sta se z Angelco za las, ali po srečnem naključju, v gorah izognila najhujšemu, vendar kljub temu nista popustila, se odpovedala novim vzponom? Gora daje in jemlje. Reševala vaju je tudi vrhunska pripravljenost.
  

Da, res je. V največji nevarnosti sva se znašla na bočnem ledeniku Grossglocknerja, posejanim s številnimi nevarnimi ledeniškimi razpokami, kamor sva iz neprevidnosti zašla. Tam naju ni rešilo znanje, marveč neizmerna sreča.

Povzpela sta se na številne domače vršace, obiskovati pa začela tudi tuje. Kaj vaju je gnalo v tujino, na tuje vrhove, saj poznavalci trdijo, da lepših gora od domačih, slovenskih, ni?

Ko sva se z Angelco povzpela na vse najvišje vrhove Kamniško-Savinjskih  Alp, Karavank in Julijskih Alp, sva se želela povzpeti še višje, na tri- in štiritisočake, ti pa so v Avstriji, Švici, Franciji, Italiji in Argentini. Prvi med tritisočaki je bil Grossglockner (3798 m) v Avstriji, med štiritisočaki pa Mont Blanc (4810 m) v Franciji.

Pa tudi to ni bilo dovolj, želela sva si še višje, na pet tisoč metrov visoke gore. V ta namen sva si zbrala Kilimandžaro s 5895 m visokim vrhom Kibom in nato Himalajo s trojnim trekingom, tudi na severni strani gore Nanga Parbat  (8126 m).

Kaj naju  je gnalo na vse višje in višje vrhove gora, ne znam točno odgovoriti, verjetno nekoliko tudi najin pustolovski nagon. Povem pa lahko, da sem povsod doživljal neizmerno srečo, ko se je duša kopala v čudovitem pravljičnem svetu, se je čas ob pogledu na lepoto gora ustavil, kot da ga ne bi bilo, le spreminjanje nadaljuje svojo pot v smeri prihodnosti.

Res je, da je slovensko gorovje zaradi domačnosti in prevladujočega belega skalovja najlepše, še lepše pa je, če ga po neposrednih izkušnjah lahko primerjamo s temnejšimi kameninami drugih gorovij: s Centralnimi Alpami, Andi, Himalajo in z vulkanskim gorovjem Mont Kenye in Kilimandžara.

Prav vsak od opisanih vzponov doma ali na tujem je po svoje zanimiv, pritegne k branju, bi težko rekel, kateri mi je najljubši, mi je najbolj ostal v spominu, bi se tudi sam želel povzpeti nanj. Od evropskih gotovo Mont Blanc, pa gora bogov Olimp v Grčiji, od tujih pa Andi, gora Tronador, pod katero sem stal in jo občudoval, ko sem obiskal Argentino; od afriških Kilimandžaro, od azijskih pa himalajski orjaki. Ali se gore, ki sta jih osvojila, sploh da primerjati med seboj, reči: ta osvojeni vrh mi je najljubši, mi vzpon nanj največ pomeni?

Med gorami so velike razlike in tudi njihovo doživljanje je različno. Na človekovo občutje najbolj vplivajo višina, razgled, oblika, barva kamenin, s snegom pokrito površje in ledeniki z ledeniškimi razpokami. Čim več je strmin in z njim povezanega adrenalina, bolj je gora veličastna in za izkušenega gornika privlačna. V spominu se najtrdneje ohranijo slednje gore.

Kje se planinec sploh lahko ustavi pri gorah? Mnogo jih, žal, šele smrt. Tudi izjemnega alpinista Tomaža Humarja, s katerim sem imel daljši pogovor za Kamniški zbornik. Za vedno sem si zapomnil njegov nasvet: Hodi čim bolj po varnem! Tega »varnega« na svetu sploh ni. Kaj menite Vi, g. Marko, o tem? Sam bi dejal, da je človek najbolj varen, ko je še v materinem telesu, takoj po rojstvu pa se začne. Kako premagovati nevarnosti nasploh, razne življenjske izzive, zahtevna srečevanja, hude napore, ko je tega toliko, da marsikdo klone, omaga, ne najde več poti naprej. Ali hoja v gore pri tem pomaga?

Med hojo v gorah mora biti človek vseskozi previden in osredotočen na vsak korak. Pot mora izbrati svojemu znanju in kondiciji primerno. Človek, ki to dvoje poseduje, tudi ve, kako mora biti za gore opremljen. Veliko je v gorah nesreč, ker gorniki teh pogojev ne izpolnjujejo. Je pa res, da na svetu ni povsem varnega kraja. To daje človeškemu življenju vsak trenutek poseben  pridih adrenalina.

Znani pisatelj Franc Kafka je zapisal: »Poti so narejene (le) za hojo.« In po teh poteh hodimo vsi, pa kakršnekoli so. Vztrajni gornik po več letih planinarjenja pridobi voljo in moč, da med strmim vzponom na goro ne trpi, ampak uživa.

V zadnji kitici v že omenjeni pesmi Neskončni krog ste zapisali: Živeti z naravo, jo opazovati in se z njo pogovarjati, za človeško dušo zares večje sreče ni, in ta sreča žareče tli vse do konca, do izteka naših dni. Da, zares živeti z naravo, vendar kaj, ko je sodobni človek tako nespameten, pa tudi sebičen do prihodnjih rodov, da pretirano izkorišča, kar nam narava daje, naravna bogastva, onesnažuje okolje, ga celo zastruplja. Na poteh po svetu, opisanih v tej knjigi, predvsem pa prejšnji Potovanja – doživljanje sveta iz prve roke, sta z ženo Angelco videla vse to in še marsikaj drugega. Tudi to, da je mogoče preživeti z malenkostjo, biti zadovoljen z malim, srečen brez vse odvečne navlake. A ljudje se ne znamo ustaviti …

Najprej o naravi. Narava ni samo tisto, kar vidimo ali občutimo, del narave smo tudi mi. Vse, iz česar je zgrajeno naše telo, je zgrajeno iz naravnih prvin. In ko človek to v duši spozna, se temu preda, se njegova zavest z naravo poveže v popolnost. Tedaj občudovanje narave preide v smiselni pogovor z njo,  čistost  njene lepote in skrivnost napolnjujejo človeka srečo, prav žarečo.

Na potovanju sem videl marsikaj. V indijskih mestih so mi najbolj živo ostali v očeh kupi smrdeče navlake, v Jemnu pa odvržene polivinilaste vrečke, ki jih je veter raznašal po mestih in poljih.

Ljudje se včasih obnašamo kakor živali. Bolj bi se morali zavedati, da smo na zemlji gostje kot bela omela na drevesu. Če bo preminil gostitelj, ne bo preživel gost. Sicer pa v naravi ni nepravilnosti – razen človeških.

Živeti z naravo pomeni tudi, da znamo ceniti, kar nam narava daje. Že samo majhen vrt, če ga imamo, sprehod okrog Komende, Kamnika, Mengša … Ali se sploh zavedamo, v kako lepem in čudovitem svetu živimo Komendčani, Kamničani, Mengšani, drugi Slovenci? Tičimo doma, namesto da bi šli vsak dan vsaj na kratek sprehod …

Z ženo Angelco sva prepotovala velik del sveta, a na tako lepo in zeleno ozemlje kot je pri nas, nisva naletela nikjer. Klima na jugovzhodnem delu Alp je za nas res pravi blagoslov. Ob tem spoznanju je postala narava voditeljica in usmerjevalka mojega življenja. Daje mi moč, smisel za življenje in ustvarjalnost tudi v 86. letu.

Moja duša se veseli, ko stopam po domačem, lepo urejenem vrtu, po gorah in zrem v daljavo razvijajoče se skrivnostno življenje, razveseli se, ko zazna veselje v drugem človeku. Da, to nam daje narava. Čuvajmo jo!

Opazovati naravo. Kaj v njej sploh vidimo? Vi ste toliko vsega, kar ste tako zanimivo opisali v knjigi, jo tudi to zelo obogati, ji daje dodatno vrednost, če smem tako reči.

Narava je najboljša učiteljica, le vstopiti moramo v njen razred in ji prisluhniti. Veliko sem se naučil od nje. Tudi tega, da pridobljenega znanja ne hranim zase, ampak ga s svojimi mislimi v knjigi posredujem drugim ljudem. Ker vsi ljudje živimo v naravi, na naši ljubljeni zemlji, naravo v knjigi povezujem z ljudmi odprtega srca.

Se z naravo pogovarjati. Matjaž Maležič nam je dejal, ko je imel pri nas prikaz obrezovanja sadnega drevja, da se je treba vsak dan sprehoditi po vrtu s sadjarskimi škarjami v rokah, tu in tam kaj odrezati, privezati, pripogniti, predvsem pa se s sadnimi drevesi pogovarjati. Dobro vemo, kdo ima najlepše rože: ženska, ki ima roko, pa tudi srce zanje. Vi ste imeli veliko priložnosti pa tudi možnosti za te pogovore z naravo, v naravi.

Ko človek v duši spozna in se zavestno poveže z naravo v popolnost, tedaj v občudovanju narave preide z njo v smiselni stik, v pogovor o čistosti, lepoti in njeni skrivnostnosti. Verjetno je podobno tudi z ljudmi, ki s srcem in znanjem gojijo rože in druge raznovrstne navdihujoče rastline.

Da, naravi se je treba znati približati in jo s srcem sprejeti, da nam podarja radost življenja. Sicer pa smo del narave, njenega življenja v spreminjanju sveta v vidnem in nevidnem skrivnostnem vesolju.

Če človek vse omenjeno dela, je lahko zares srečen. To je sicer lahko tudi, če ostaja v svoji sobi, kot je ameriška pesnica Emily Dickinson, vendar ljudje smo ustvarjeni za stik, odnos, smo družbena bitja. Hribolazce ima marsikdo za čudake, vendar zakaj ne bi bil človek drugačen, živel bolj bogato, pestro življenje, če ima možnost za to, se za to tudi potrudi, vse naredi. Vidva, g. Marko in gospa Angelca, tako delata, ob tem pa nas bogatita s svojimi mislimi, povedanimi v knjigah. Sta nam zgled bogatega zunanjega pa tudi notranjega življenja, izziv, zakaj ne bi še mi poskusili? Ne tako, kakor vidva, vendar na svoj način. Velika hvala vama za to spodbudo, lahko bi rekli kar pričevanje!

Foto: Jožef Ciraj

P. S.: Jožef Ciraj je fotografiral pisca knjige Opojnost gora dr. Marka Žerovnika med pogovorom z  voditeljem pogovora Jožefom Pavličem v Plečnikovi sobi Galerije Ciraj na Gmajnici pri Komendi.