Cvetovi rosijo na to vse bolj pozabljeno pokrajino.

Vse, kar imajo, delijo z njo:

vročino, dež in zmrzal,

ko se vse odtali in ko vse izbruhne v rasti.

Tedaj ne vedo več zase,

v njih je le želja po podaritvi,

enkrat za vselej,

čeprav bodo že jutri objokovali praznino

in vse tiste dotike,

ko so si rekli: Za to se nismo razcveteli.

Hoteli smo biti čisti dar človeku in svetu,

razveseljevati in ne žalostiti, še manj sramotiti.

Nazadnje smo obležali poteptani in strti na dlani človeške zlobe,

ki nima nikdar dovolj posmeha in poroga:

Nihče ne sme biti čistejši od mene.

Mi smo si zahoteli te pravice in bili kaznovani za to,

ker človek ne sme biti več od človeka,

ideja od njenega izvajalca

in mit od vsega, kar se je v stoletjih zapisalo vanj.

Še vedno drži:

Ti smeš do sem, naprej sem jaz – neomejen.

Z vsemi akordi neba in duha, čeprav jih je komaj za pest,

glavnino jih je pobral cigan iz sosednje vasi,

ki je vedel: To je moja pot in taka bo ostala za vedno,

če bom dovolj moder, da jo bom ohranjal v njenih robovih,

Sredina in smer sta tako moji.