Logo MojaObčina.si

Komenda

Deli
Avtor: Jožef Pavlič,

Na Valentinovo 2018

Na dotiku roke, na odmiku srca

 

Na dotiku roke sva si

in vendar tako daleč, da si ne prideva blizu z besedo, poljubom, telesom.

Še včeraj strastna ljubimca, danes skorajda tujca, večna iskalca, spraševalca:

Bo drugje bolje?

Mi bo drugi drugače rekel: Rad te imam.

Me bo močneje stisnil k sebi, se mi zazrl v oči in v meni videl tisto,

kar ni še nihče, a si tako neizmerno želim:

ljubiti in biti ljubljena,

čutiti in biti začutena,

dajati in biti obdarjena,

verovati in vedeti, da je nekdo, ki vse to ve in me kljub temu sprejema.

Zvečer, ko legam neizljubljena na pograde sanj,

zjutraj, ko me svetloba izza polken vabi: Vstani že!

Vstani, mogoče pa bo to dan zate in tisto, kar si najbolj želiš:

da bi vsaj malo začutila, kaj je ljubezen;

tisti občutek: tvoja sem, ti pa moj edini ljubimec,

ki ve, kako vžgati v meni ogenj še neizživete strasti,

ko se najine roke prepletejo kot vrbje v maju,

srce začuti, to je tisti pravi utrip v dvoje,

in misel veli ustnicam:

okusite že ta eden,

ugriznite v ta sadež sladu,

saj bo vedel le Bog in midva

in naju ne bo preklel zaradi tega

ker Bog je Ljubezen

in midva njena darovalca

pod oltarjem neba,

s kupo grenčine že jutri,

a danes slavospevom,

slajšim od najslajšega sada,

ki ga lahko da zemlja človeku,

rojenem za to, da živi in ljubi,

a ne ve in ne zna zares in močno,

preden spozna, da je prepozno,

Poprave pa ni.

Poprave ni in je ne bo.

Ni je in je ne bo.

Človek nesrečni,

imel si nebo,

odhrepenel boš v zemljo,

primi jo še ta hip za roko,

poglej v oči

in reci:

EDINA.  

 

 

 

 

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!