Logo MojaObčina.si

Komenda

Deli
Avtor: Jožef Pavlič,

Prelomna leta - v Komendi

 

Društvo Demos na Kamniškem je leta 2013 izdalo pretresljive zapise in pričevanja mož in fantov z območja sedanje kamniške in komendske občine, ki so jih nemški okupatorji prisilno mobilizirali v svoje vojaške enote in so se med drugo svetovno vojsko bili na raznih nemških bojiščih širom Evrope. Tej knjigi je dalo zelo pomenljiv naslov: Čas počasi briše. Da je tako, pričuje tudi druga knjiga z naslovom Prelomna leta. V njej 18 avtorjev oz. zapisovalcev zgodb razkriva, kaj se je žalostnega, bolje povedano tragičnega, dogajalo med drugo svetovno vojno in tik po njej na območjih omenjenih občin. Izdal jo je prav tako Demos, uredila mag. Igor Podbrežnik in dr. Marjeta Humar z uredniškim odborom, v njej pa so, tako kot v prvi, po desetletjih molka spregovorili »prizadeti« sami, njihovi sorodniki in prijatelji ter drugi, ki menijo, da te strahote ne smejo biti pozabljene, so tudi, naj bo takšen ali drugačen, slovenski  spomin na tiste tragične dni in leta.

Ta spomin so pri predstavitvi knjige Prelomna leta 3. marca zvečer v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku obudili urednika knjige, projicirani in povedani izvlečki iz zapisa vsakega avtorja ter prebrani odlomki vsakega pisca zgodb, nazadnje pa, »v živo«, navzoči pisci. Nabito polna dvorana udeležencev predstavitve knjige je dobesedno dihala in trpela s povedanim, najprej pa zapisanim. Anton Stele, eden izmed piscev v knjigi, ki je videl, kako so partizani po koncu druge svetovne vojne gnali Neslovence skozi Kamnik na morišče v Kamniški Bistrici, je ob koncu predstavitve knjige izdajatelja knjige Prelomna leta povabil, naj izda še tretjo knjigo, v njej pa naj bo zapisano, kaj so hudega doživljali ljudje ne le tik po »osvoboditvi«, marveč v letih, ko je Slovencem krojil usodo komunistični režim, so se »zmagovalci« znašali nad »poraženci«.

V knjigi, ki jo je vredno vzeti v roke zaradi pričevanj o usodah ljudi v času strahovlade nacistov in partizanskih likvidatorjev, so tudi tri zgodbe Komendčanov. Najbolj pretresljiva je zgodba Usode Mejačevih iz Komende (Šprukovih), ki jim je druga svetovna vojna vzela očeta Florijana, sin France je umrl v ruskem vojnem ujetništvu, sinova Tone in Janez neznano kje. Oče je bil v koloni pobitih v Kamniški Bistrici, po hudem mučenju in trpljenju ga je »rešil« strel v glavo. Njihovo pretresljivo zgodbo je v rokopisu ohranila Marija-Ana Mrčela iz Žej, umrla 3. 9. 2014.  

Spomini Cecilije Uranič iz Žej pod naslovom Moja brata, prisilno mobilizirana v nemško vojsko, bi sicer sodili v knjigo Čas počasi briše, za trajno pa jih je ohranila v novi knjigi. Tako lahko vnovič podoživimo čas nemške mobilizacije slovenskih fantov in mož v »Wehrmacht«, katere »žrtev« sta bila tudi Mihael in Franc Lužar.

Tretja zgodba Prelomnost leta 1945 prof. Franceta Pibernika iz Suhadol pa nas, kot že letnica pove, povede v čas osvoboditve izpod okupatorja, prihoda hercegovske proletarske brigade v Suhadole (štab je bil prav v Bezlovi-Pibernikovi hiši) ter počasnega urejanja šolstva, kakor ga je doživljal dijak France, med vojno obiskovalec nemške »Hauptschule« v Kamniku, po vojni pa gimnazije v Kranju.

Na dan prihajajo nove in nove zgodbe, pričevalcev pa je vedno manj, ker jih zasipa lopata njihovemu bivanju na zemlji odmerjenih let. Kar pa zapišejo in povedo, je spomin in opomin obenem. Spomin, kako je bilo zares hudo, opomin pa, da se kaj takega ne sme več zgoditi.

 

 

   

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!