Saj poznate Prešernovo pesem Kam?, stih v njej: Prijatli prašajo me, kam? Pri meni v nedeljo, 14. oktobra, ni šlo za tako težko oz. zahtevno odločitev, da bi moral spraševati »val morja«, ali da bi vedel, »de pred obličje nje ne smem«, oz. »de ni mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje!«, saj sem za razliko od slovenskega poeta poetov srečno poročen. Šlo je za čisto enostavno odločitev, s katerimi se vsakdo izmed nas nenehno srečuje, odvisno le od tega, kolikšno »težo« dajemo določeni stvari, koliko pozornosti ji namenjamo. Vprašanje: ali na jesenski kmetijski sejem v Komendi ali na gobe? Besedi »po gobe« raje ne bom uporabil, ker dobro vemo, kaj pomenita, je bil marsikdo že žrtev napačne izbire gob, najprej pa njihovega nepoznavanja. Mene je pred tem enkrat, dvakrat že rešila žena Marta, ko sem namesto slastne dežnikarice prinesel domov od dežja izprano mušnico.

Toliko imam, kolikor dam

Odločitev je bila toliko lažja, ker sem že zgodaj zjutraj v smislu zadnjega stavka pridige stalnega diakona Petra Kovača pri maši v naši župnijski cerkvi sv. Petra: Kjer je Bog na prvem mestu, tam je vse na pravem mestu postavil Boga na prvo mesto. To je: šel k jutranji maši. Od pridige sem si zapomnil še to, da imamo toliko, kolikor dajemo. To pomeni, da ravnamo drugače, kakor bogati mladenič v evangeljski priliki, ki je Jezusa prosil, ali sme hoditi za njim, močno pa se je užalostil, ko mu je Učenik dejal, da se mora prej odpovedati svojemu premoženju, ga razdati ubogim. Tudi ta del prilike sem, pa ne mislite, da se s tem hvalim, uresničil na ta način, da sem iz polne košare tega dne nabranih gob del dežnikaric podaril sosedom, jurčke pa po izbiri hčerki Barbari, ko je prišla na obisk, za 28. rojstni dan. Ker je skromna, je vzela le dva manjša. Dežnikarice smo si privoščili vsi.

Ne hlepimo po gmotnih dobrinah!

Tega dne se mi je v polnosti uresničilo, kar nam je pri pridigi govoril stalni diakon Peter: da ne smemo biti preveč navezani na zemeljske stvari, te kopičiti, jih posedovati oz. hlepeti po njih, marveč biti neodvisni od njih, jih deliti potrebnim, posebej ubogim med nami. Če ne delamo tako, potem nismo nikdar zadovoljni, ne moremo napredovati v duhovnem življenju, nam gmotne dobrine zastrejo pogled v bogatejši in za nas veliko pomembnejši svet vrlin, kreposti.

Darežljivost se mi je poplačala že naslednjega dne

Prejšnji večer sva z ženo Marto obiskala njeno najboljšo prijateljico Maričko v Mengšu, ko je praznovala rojstni dan. Oba veva, kako rada ima gobe. Ko me je Marta vprašala, kaj naj ji neseva za darilo, je bil odgovor samoumeven: Jurčke! In res sva jih nesla, še čisto sveže, nabrane tega dne, in pa že vakumirane v vrečkah. Obojih se je zelo razveselila, se zahvaljevala zanje. Vesel sem bil tega, saj mi marsikdo, ko sem mu jih prinesel, ni rekel niti: Hvala! Celo ljudje, ki se imajo za zelo verne. To me je zelo razžalostijo, zato sem še toliko bolj vesel tistih ljudi, pri katerih jim pri res lepih popolnoma zdravih jurčkih s trdimi klobučki in debelimi beti zaigra nasmeh na obrazu, sem jim ta raztegne v neopisljivo zadovoljstvo.

Gobar pred mano me ni spravil v slabo voljo

Ko sem korakal po gozdu, sem na mali jasi ob poti, kamor sem se namenil, zagledal avtomobil okraste barve. »Pa ja nista to moj sošolec France Drolec in njegova žena Majda?« sem takoj pomislil. »Če sta ta dva, potem je najbolje, da obrnem,« me je prvi hip preblisnilo. To pa zato, ker sta odlična gobarja. Takoj zatem je namesto čustev spregovoril razum: »Kaj potem, če sta France in Majda! Uživaj v prekrasnem dopoldnevu, ko sonce že bode skozi vse redkejšo meglo, ob pogledu na v razkošen barvni plašč oblečen gozd, prisluhni ptičjemu oglašanju, veseli se blaženega miru vsenaokrog. Tokrat ga ni, ker je bila nedelja, motilo udarjanje jeklenih čeljusti velikih buldožerjev, ki sta grabila lesene odpadke v do vrha z njimi napolnjenem betoniranem prostoru na robu komendske poslovno-industrijske cone in jih polagala na tekoči trak, ki je te odpadke nosil v žrelo stroja, ta pa jih je mlel v lesne mlince. To sem videl dva dni prej, ko sem občudoval čudo od čudesa, »najbolj zeleno« poslovno-industrijsko cono v Sloveniji, obenem pa stikal za gobami v njeni bližini. Komaj sem se prebil mimo zabetoniranega prostora, ves čas v strahu, da ne bom zdrsnil v globok jarek, na dnu katerega se je prelivala močeradasta mlakuža.

Precenil sem svoje telesne sposobnosti 

Tokrat, to nedeljo, je bilo čisto drugače: z listjem posuta gozdna pot, ob njej že malce prestare sirovke, da bi mi jih Marta popekla, pa golobice, tudi že privihane navzgor, le jurčka ni bilo nobenega. Če bi bil, bi bil to pravi čudež. Kot je bil pred dvema dnevoma, da nisem čmoknil v potoček, ko sem po čez njega položeni debelejši veji lovil ravnotežje na drugi breg. Kakšne pol ure prej sem namreč precenil svoje moči pri preskakovanju drugega potočka. Takšnega, »oflekanega« skoraj do …, me je srečal veliki komendski recitator in kulturnik Darko Mavsar, ko je na kolesu iskal bližnjico do Vodic. Pokazal sem mu jo prek poslovno-industrijske cone, vendar ga ta, kot mene, ni mikala. Potem sem ga usmeril na pot proti Žejam z nasvetom, naj se, ko se bo vozil mimo spomenika po koncu druge svetovne vojne tam pobitih Neslovencev v duhu spomni teh nesrečnih ljudi, zanje zmoli očenaš.

Goba, ko jo zagledaš, ne zraste več

Čudež me je čakal malce pozneje na z listjem posuti in s travo deloma prekriti potki, kjer sem – tako je pri jurčkih – nenadoma pogledal navzdol in zagledal dva lepotca, ob njima pa še dva čisto mala bratca. Večja sem skrbno odrezal, manjša pa pustil za ponedeljek. Res sta me čakala, a, kot mi je zagotavljal oče, nista skorajda nič zrasla, kajti, tako je dejal oče, ko enkrat zagledaš gobo, ta ne zraste več. To se mi je že velikokrat potrdilo.

Kakšna »jureta!« Eno kot mož in žena. Čisto svetopisemsko

Hvaležen in vesel daru narave sem se spustil po bližnji grapi. Dolgo nič ne levo ne desno, nato pa na desni, ko sem bil skorajda že mimo, ob pogledu nazaj rajski prizor: krasna »jureta«. Dvojčka! "Saj sta kot mož in žena," sem pomislil. Zraščena skupaj, eno. Kakšna simbolika v naravi! Ko bi bilo vsaj tako pri ljudeh, slovenskih možeh in ženah, sem razmišljal, ki so si pogosto metre narazen, ne pa skupaj. Kar nagledati se ju nisem mogel. Močno sem obžaloval, da nisem vzel s seboj fotoaparata, da bi ju fotografiral na kraju najde, a mi je pozneje doma žena Marta "posodila" roko. »Dan je rešen,« sem si dejal. »Naj dobim še kaj ali ne!«

Mirno sem nato bolj korakal kot pregledoval še nekaj gobjih terenov, nato zagrizel krepko navzgor. Ob tem sem zaslišal govorjenje. Moški in ženski glas. »Mogoče sta to France in Majda?« me je preblisnilo. »Prej Vinko Zarnik in njegova žena Karlina,« sem ugotavljal po barvi njenega glasu. »Jože je,« sem kmalu zatem zaslišal žensko ugotovitev. »Kdo drug bi rinil v takšno strmino, kjer moraš biti že malce alpinista,« sem si mislil sam pri sebi. Tam, kjer se oprijemlješ za tisto, kar ti pride pod roke, naj bo to stara podrta smreka, bukova vejica ali meter dolga še zelena trava. Verjeli ali ne, če je sveža, zadrži kaj precej teže.

Prekrasno pritrkavanje iz Vodic in Komende

Malce pod vrhom Hoste me je pozdravilo pritrkavanje v zvoniku župnijske cerkve sv. Marjete v Vodicah. Vetrič mi ga je nosil v uho. Bilo je zelo skladno, prava nebeška melodija v primerjavi s tistimi grabljivimi jeklenimi čeljustmi v komendski poslovno-industrijski coni, ki dan za dnem parajo tišino suhadolskih gozdov. Pomaknil sem se čisto do roba Hoste, da sem se do sitega naslišal te čudovite ubranosti, obenem sem se spraševal, kdo pritrkava na te zvonove: ali domači pritrkovalci ali mogoče mojstri pritrkavanja iz bližnjih Hraš.

Uro zatem so zadoneli zvonovi v zvoniku župnijske cerkve sv. Petra v Komendi. Glasbeni užitek je bil popoln. Kaj lepšega si nisem mogel želeti. Zato mi je bilo še toliko bolj tuje, ko se je s sejemskega prostora v Komendi oglasila t. i. narodno-zabavna glasba, ki v bistvu ni bila ne prvo ne drugo, nekakšna mešanica polnjenja ušes kupcev, da bi jih premamila, da bodo več kupili oz. popili največjo merico piva Union, zraven pa pokusili pečenice, kakršne zna pripraviti in speči le mesar Jože Drešar. Hvala Bogu, da je ta »goveja muzika« kmalu potihnila. Mogoče tudi zato, ker je njen »producent« ugotovil, da se ne more kosati s pesmijo komendskih bronastih zvonov.

Nabral sem tudi letos zelo sladak kostanj

Da ne bi prinesel domov le gobe (žena Marta mi je prepovedala, da jih še prinašam, saj bi rada v hladilnik in zamrzovalno skrinjo dala še kaj drugega), sem nabral še dobršno merico kostanja. Ta je letos izredno sladek, zdrav, le v trebuhu te napenja po njem kot po vsaki v preveliki meri zaužiti dobroti. Kostanj pa ima še druge učinke, energetsko pogonske, zato ga damam ne priporočajo.

Marta me je, kot že tolikokrat, okregala, ker se je, ko sem prikolesaril domov, juha že ohladila. Bil sem prepoten, blaten, poln smrekovih bodic in vejic. Polna košara gob je odtehtala njeno jezo, predvsem pa moje zadovoljstvo nad nekajurnim sprehodom v raju, ki je tako blizu nas. Popoldne smo imeli pravo gobjo gostijo, zaradi katere ponoči nisem dobro spal, a veselja nad nabranimi jurčki in drugimi gobami se ne da primerjati z ničemer drugim. To dobro vesta zakonca Drolec pa bratje Zarnik (France, Vinko in Klemen), vsi rojeni gobarji. Najbolj od vseh pa spoštujem 85-letnega Petra Pibernika, ki se za jurčke pobriga kadarkoli in kamorkoli, jih vedno tudi dobi, zraven pa si pripeva svojo najljubšo pesem: Ti domača hiša. Pred tem, ko je na odprtju sejma zapel skupaj s Fanti iz treh vasi, ga je najbolj skrbelo, ali bodo vsi prišli. Tako, da je skoraj zbolel, mi je dejal po nastopu, ko sva se srečala pod vrhom Hoste. Oba vesela, kako lep je suhadolski gozdni svet, hkrati pa žalostna, da ga toliko nekulturnih ljudi uničuje. To potrjujejo odvržene pločevinke piva, raztrgane polivinilaste vrečke, material, ki ne sodi v gozd, marveč v Suhadolsko jamo. To pa so že druge zgodbe …