Logo MojaObčina.si

Komenda

Deli
Avtor: Jožef Pavlič,

Na enem od najlepših evropskih otokov

Med preživljanjem letnega dopusta od 25. junija do 6. julija v Nečujmu na Šolti sem imel veliko priložnosti, da sem lahko občudoval naravne lepote tega otoka, s trajektom zgolj eno uro vožnje oddaljenega od Splita, pa tudi vestno ohranjanje kulturne dediščine (značilnih starih hiš) in vse, kar spada k njej. Na  sprehodih ob obali sem srečeval številne Slovence, ki so si ta otok izbrali za oddih. Marsikdo si je na njem postavil hišico ali kar hišo, v kateri preživlja oddih. Očitno znajo Slovenci izbrati pravi kraj za to. Šolto glede tega poznavalci uvrščajo med prve evropske, nekateri celo svetovne otoke.

Poleg kristalno čistega morja se Šolta ponaša s precej divjo, nedotaknjeno naravo (prebivalci otoka jo zavestno ohranjajo), odličnim medom in rdečim vinom, imenovanim babići, ribiči pa, če je pravi čas za to, v morju nalovijo izredno okusne ribe. Eden takšnih je bil naš gostitelj Božidar, ki je zgradil veliko hišo visoko nad morjem, v njej oddaja apartmaje. Tudi tistega, če imaš srečo, da ga dobiš, s pogledom na zaliv za »milijon dolarjev«, kot se je sam pošalil. Resnično izrednim. In posebnim prostorom, kjer lahko spečeš ribe ali kaj drugega na žaru. Zvečer se na verandi predajaš pogledom na morje, na vrteče se vetrnice, ki proizvajajo elektriko (Saj res, zakaj imamo v Sloveniji le dve, Hrvati pa cele vrste na hribih ob sodobni avtomobilski cesti od Zadra do Splita?), ladje in jadrnice, ki pljujejo v vse smeri. Mir (na obali ni bučne glasbe) od časa do časa prekinjajo le letala, ki se spuščajo na splitsko letališče, in kakšen zapoznel voznik, ki si je zabavo poiskal drugje. Sicer je podoba, kot da se je na Šolti ustavil čas. Meni se je resnično za enajst dni, kolikor sem bil s hčerkama Veroniko in Marijo, njunima življenjskima sopotnikoma Željkom in Blažem in vnukoma Dorianom in Filipom na njej. Željan resnične sprostitve, hoje med pesmijo škržatov, predvsem pa plavanja. Vse to se mi je uresničilo.

 

»Vatreni« so se borili do konca moči

In pa tudi to, da sem si, sicer na hrvaškem televizijskem kanalu, ogledal nogometne tekme, za katere sem se bal, da jih bom zamudil med svetovnim prvenstvom v nogometu v Rusiji. Posebej tiste, ko so igrali Hrvati. Skupaj z njimi sem na obali, zadnji del pa v apartmaju, doživljal »infarktno tekmo«, na kateri so hrvaški nogometaši premagali danske in se 1. julija uvrstili v četrtfinale. Tedaj sem spoznaval, kaj se pravi biti pravi navijač, ko se veseliš danega gola, trepetaš ob zapravljeni enajstmetrovki (Luka Modrič, pozneje najboljši nogometaš prvenstva), stiskaš zobe do zadnjega trenutka … Nič drugače ni bilo pri gostiteljevi družini. Ko so Hrvati nazadnje le zmagali, sem jim šel čestitat. Zmago smo praznovali z odlično travarico, ki jo pripravlja lastnik apartmaja sam, in z njegovim vinom. Ker je zjutraj nalovil ribe, so me povabili tudi k večerji. Tako okusnih rib še nisem jedel. Mogoče tudi zaradi tega, ker smo jih jedli v miru, še tople, postrežene v odličnem domačem oljčnem olju, ob že tako pregovorno dobrem belem dalmatinskem kruhu. Užitek je bil popoln, veselje pa tudi nad zmago Hrvatov. Kaj bi šele bilo, če bi na Šolti ostal dlje časa, bi pozneje skupaj praznovali zmago Hrvatov nad Rusi, nato še Angleži, uvrstitev v finale, kjer so 15. julija nesrečno klonili v spopadu s Francozi (avtogol Maria Mandžukića in igranje s roko Ivana Perišića, oba sta bila tudi edina strelca golov pri Hrvatih, čemur je sledila kazen, enajstmetrovka). Francozi so bili nesporno boljši nasprotnik, a bi bilo lahko tudi drugače, če sreča »vatrenim« ne bi pokazala zobe. Kljub temu sta jih Zagreb in vsa Hrvaška po vrnitvi iz Rusije, okitene s srebrnimi medaljami, sprejeta kot narodne junake.

 

Pogovori v pozne večerne ure

Moj gostitelj se je močno razveselil njihovega velikega uspeha, obenem pa trezno ugotavljal, da česa takšnega ne bo več doživel. Kot še kaj drugega, saj mu putika povzroča precejšnje preglavice, kolikor toliko uspešno jo premaguje z dieto. Zidava doma in drugi napori so pri njem pustili trajne sledove. Kljub temu ne popušča v svoji marljivosti, pri lovljenju rib, načrtih za prihodnost. Malce bolj umirjeno kot v prejšnjih letih, s ščepcem soli in izkušnjo, kaj je zares pomembno v življenju. Še veliko drugega, kot zgodovinski uspeh hrvaških nogometašev. O tem sem se pozne večerne ure pogovarjal z njim, njegovo ženo Ankico in tremi otroci (Jeleno, Markom in Lukom). Bil sem jim hvaležen za marsikatero misel, povedano neposredno, brez olepševanj. Za spoznanje, da smo si Slovenci in Hrvati lahko zelo blizu, če drug drugega spoštujemo, si znamo  prisluhniti, se sprejeti. Tako nismo eni z drugim ne le en teden, deset ali več dni, kolikor smo na dopustu pri njih, marveč veliko dlje. Tudi s kakšnim sporočilom po medmrežju po dopustu, vprašanjem, željo po vnovičnem srečanju v prihodnje. Mirnejšem, kot je bilo skupno navijanje za zmago v nogometu, pa tudi dobrososedskem. Potem bi se dalo hitreje rešiti vprašanje Piranskega zaliva in  Prevlake.

 

Najteže je plesti mreže dobrih medsebojnih odnosov

A kaj, ko znamo ljudje (politiki) stvari zaplesti tam, kjer jih ne bi bilo treba, razplesti jih je potem veliko teže. Kot mreže pri ribolovu, če se zataknejo, kar se je tudi pripetilo našemu gostitelju, vendar je treba obvladati tudi to veščino, predvsem pa veščino boljših medsebojnih odnosov. To še zdaleč ni lahko. Letošnji dopust na Šolti je bil zame priložnost tudi za to. Za veščino tkanja dobrih odnosov najprej med domačimi, nato s Hrvati in drugimi ljudmi, s katerimi sem se srečeval. Pri nekaterih, posebej tistih, ki so bili željni besede in srečanja (marsikoga kljub obilici turistov bremeni žalost, samota, zavoženo življenje, neuresničene sanje …), je bilo to zlahka, pri drugih, premožnejših in zato v skrbeh za njihovo imetje, najprej pa zdravje, teže. Ob tem sem spoznaval, da več ko imaš, teže živiš, ker se bo nekega dne od vsega tega treba posloviti, si ga pa komaj dobro začel uživati.

 

Tale njivica veliko da. Tale njivica veliko da. Tekma med Hrvati in Danci se je začela. Tekma med Hrvati in Danci se je začela. Bučno navijanje Hrvatov Bučno navijanje Hrvatov Tudi dekleta niso zaostajala. Tudi dekleta niso zaostajala. Tudi jaz bom nekoč igral za hrvaško enajsterico. Tudi jaz bom nekoč igral za hrvaško enajsterico. Vsepovsod znaki, mi smo z vami, Vsepovsod znaki, mi smo z vami, "vatreni". Ob nekdanjih bunkerjih na otoku Ob nekdanjih bunkerjih na otoku Od tu ni bilo težko zadeti bojne ladje. Od tu ni bilo težko zadeti bojne ladje. Kaj vse od vojne in po njej skrivajo jadranski otoki? Kaj vse od vojne in po njej skrivajo jadranski otoki? Kristalno čisto morje vabi, da zaplavaš v njem, skočiš vanj. Kristalno čisto morje vabi, da zaplavaš v njem, skočiš vanj. Tudi jaz bom zaplavala, najprej pa se za kosilo najedla rib iz ribogojnice. Tudi jaz bom zaplavala, najprej pa se za kosilo najedla rib iz ribogojnice. Osamljena hišica ob poti Osamljena hišica ob poti Tukaj pridelujejo odlično rdeče vino - babiči. Tukaj pridelujejo odlično rdeče vino - babiči. Ena hiša lepša od druge, pa tudi rože. Človek bi tu kar zaživel, a kaj ko je poletje tako kratko! Ena hiša lepša od druge, pa tudi rože. Človek bi tu kar zaživel, a kaj ko je poletje tako kratko! Mmmm, danes bo pa nekaj posebnega za kosilo. Blaž se je izkazal tudi kot odličen kuhar. Mmmm, danes bo pa nekaj posebnega za kosilo. Blaž se je izkazal tudi kot odličen kuhar. Zapuščena ribiška hišica ob obali. Zapuščena ribiška hišica ob obali. Tisočletja dolbenja dežja in morja so pustila sledove. Tisočletja dolbenja dežja in morja so pustila sledove. Nocoj, pa oh nocoj ... Nocoj, pa oh nocoj ... Še malo, pa bo Sonce zašlo. Še malo, pa bo Sonce zašlo. Otožen pogled, a tudi zemeljska slovesa morajo biti. Otožen pogled, a tudi zemeljska slovesa morajo biti. Blaž in Željko sta se izkazala pri pripravi jedi. Blaž in Željko sta se izkazala pri pripravi jedi. Je to morska vila ali resnično bitje? Je to morska vila ali resnično bitje? Večer se spušča na obalo. Večer se spušča na obalo. Prav zakuriti ogenj ni tako enostavno opravilo Prav zakuriti ogenj ni tako enostavno opravilo in znati pripraviti ribo. in znati pripraviti ribo. Nazadnje smo si rekli: Nazadnje smo si rekli: "Dovidjenja!" in: "Prihodnje leto se spet vidimo! Skrbna priprava mreže za ribolov Skrbna priprava mreže za ribolov Napis nad portalom župnijske cerkve v Gornjem Selu Napis nad portalom župnijske cerkve v Gornjem Selu Pogled na župnijsko cerkev v Gornjem Selu Pogled na župnijsko cerkev v Gornjem Selu Pri nedeljski maši v Gornjem Selu Pri nedeljski maši v Gornjem Selu Značilne šoltanske hiše v Gornjem Selu Značilne šoltanske hiše v Gornjem Selu Opuščena njivica pri Gornjem Selu. Kaj vse bi lahlo pridelal tukaj? Opuščena njivica pri Gornjem Selu. Kaj vse bi lahlo pridelal tukaj? Trdno grajena, a žal zapuščena šoltanska hiša Trdno grajena, a žal zapuščena šoltanska hiša Zidarji so bili tukaj očitno vešči zidanja. Zidarji so bili tukaj očitno vešči zidanja. Tudi takšne samostoječe loke so obvladali. Tudi takšne samostoječe loke so obvladali. Štirna - dragocen ostanek šoltanske kulturne dediščine Štirna - dragocen ostanek šoltanske kulturne dediščine

Pravi mir sem našel v cerkvah in občudovanju Stvarnikovih lepot

Upanje v pravo pot in rešitev ti daje nedeljska maša. Sam sem doživel čudovito z lepim petjem v Gornjem Selu, med tednom pa kar v cerkvici sv. Petra v Nečujmu, kjer sem profesorja filozofije Josipa iz Splita, ki je bil tukaj na dopustu, razveselil z novomašno številko Družine. Tedaj sem videl, kako smo si Slovenci in Hrvati zares bratje v veri, in tudi sicer. Ko ti gostitelj prinese od pridelkov polja, od bogastva morja, predvsem pa človeške besede. Ta je, če je iskrena in poštena, še največ vredna. Veliko jih bo ostalo za spomin in vnovičen obisk, kajti kdor enkrat obišče Šolto, se tja vrača. Tako so mi rekli številni dopustniki. Na otok, kjer zares lahko premisliš o sebi in drugih, se umiriš, naplavaš v kristalno čistem morju (tega mi je obljubil gostitelj, drugega nič), uživaš v prelepi naravi in se domov vrneš kot prerojen. Ker si srečal sebe v drugih in druge v sebi, kdo pa tudi Boga, če ga že ni prej. Bog ti ima tukaj marsikaj povedati. Že ob pogledih na stvarstvo okrog otoka (bližnje otoke in celino), predvsem samega vase. Za to moraš iti v samoto, tišino in mir. Potem najdeš samega sebe in svoj notranji mir. Tistega, ki ti ga ne more dati nobena še tako lepa in mogočna ladja in jadrnice, kakršne smo videli zasidrane v Maslenici, še tako lepa kopalka (ta te prej zbega kot pomiri), še tako sladka zmaga, kakršna je bila francoskih nogometašev nad hrvaškimi in prej hrvaškimi nad njenimi nasprotniki. Pravo zmago ti prinese le pravi odnos do vsega, uporabljanje za dobro samega sebe in bližnjega, najprej pa oddolžitev Stvarniku za vse, kar nam je podaril.

 

Dopust je tudi čas za premislek o svoji življenjski poti

Dopust je tudi primeren čas za premislek o tem. Potem je tudi lažje slovo od njega in trdnejše ter pogumnejše oranje prihodnjih brazd v življenju do zadnje, ko se posloviš od njega. Kako trde, s potom oblite in mučne so včasih, govori tudi rdečkasta otoška zemlja. Pa vendar daje hrano čudovitim sadovom. Kdor jih enkrat okusi, vedno hrepeni po njih. Predokusu nebeških sadov. Tudi ti so bili na Šolti, kjer se nebo resnično dotika zemlje, zvezde vode, še Sonce zaide v morje. Enkrat je celo v obliki keliha (žal takrat  nisem imel pri sebi fotoaparata), kot da bi tudi ono hotelo s svojo obliko prispevati k hvalni in slavilni daritvi Bogu, ki sem jo podoživljal nekega večera ob obali. In ob tem začutil, kako sta si človek in narava zares blizu, obenem pa neskončno oddaljena drug od drugega. Če ne bi bilo Boga, ki vsemu daje smisel, kaže pot in cilj. Tudi za to spoznanje je dobro iti na morje. Da veš, kdo je On in kdo ti in kako sta si lahko blizu in daleč obenem. Kot valovi, ki jih je Sonce zlatilo ob svojem zahajanju v morje. »To je morje, ne voda,« me je opozorila Jelena, ko sem se kdaj pa kdaj o njem govoril kot o vodi. Prav je imela – hčerka morja, rojena v Splitu. Da ga je treba pravilno poimenovati, imeti spoštljiv odnos do njega, do njegovega bogastva in vsega, kar nam ponuja med oddihom. Čim globlji je ta odnos, bolj nas bo potolažilo, obogatilo, umirilo. Osrečilo pa le tisto, kar nam z njim in tudi sicer daje njegov Stvarnik. Morje Božje ljubezni. Če bomo zaplavali v njem.

  

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!