Logo MojaObčina.si

Komenda

Deli
Avtor: Jožef Pavlič,

Obiranje oljk pri Smiljanu

Vedno je enkrat prvič v življenju. Ta prvič te lahko obogati, lahko pa tudi za vedno odvrne od nadaljnjih poskusov. Zato je zelo pomembno, kako ga vzameš: kot poskus, izkušnjo ali pa zelo resno. Jaz sem se za obiranje oljk najprej odločil zaradi povabila prijatelja v duhovni skupini, potem zaradi lepega dneva, kie je obetal, Slovenske Istre, ki jo imam zelo rad, predvsem pa zaradi drevesa, ki si zasluži vse spoštovanje. V kolikšni meri sem uspel, boste zvedeli, ko boste prebrali ta zapis. Vsekakor je bila to zame zelo dragocena izkušnja, preizkušnja pa tudi "test", kajti odslej bom še bolj spoštoval dragoceni dar narave - oljčno olje.

Član naše duhovne skupine Možakarji sv. Jožefa Smiljan nas je nedavno povabil, naj mu pridemo pomagat obirat oljke v njegov oljčnik pri vasi Gabrovica. Ker nisem še nikdar počel kaj takega (vedno sem si želel biti na trgatvi, a doslej mi še ni uspelo, imam pa grozdje tudi doma), sem si rekel: Jože, zakaj pa ne!? Smiljanu sem povedal, kaj vse me še čaka, med drugim priprava pesniške zbirke Vodoravnice in navpičnice, vendar sem globoko v sebi čutil, zakaj mu pa ne bi šel pomagat, če nas prosi za to. Smiljan mi je dejal, da mi ni treba priti, a vendarle sem šel, kajti na prijatelje ne smeš pozabljati, pa tudi na tako zveste in zavzete člane duhovne skupine Možakarjev sv. Jožefa, kot je on.

Ker se nerad vozim sam, se prosil našega člana Tomaža, ali se mu lahko pridružim na Logu pri Brezovici. Tomaž je bil takoj za to. Izkazalo se je, kako prav sem naredil, kajti vso pot do Gabrovice in nazaj (spotoma smo v Kopru pobrali še Janeza) sva se zelo živahno in zagreto pogovarjala; nazaj grede se je v pogovor vse dejavneje vključevala tudi Tomaževa soproga. Videl sem, kako je lepo, če se možje razumemo med seboj, se odpremo drug drugemu v iskreni želji po pomoči pa tudi nasvetu. Tomaža sem tako spoznal še z druge strani, ne le kot usklajevalca naših mesečnih srečanj. Name je naredil zelo globok vtis s svojo veliko življenjsko razgledanostjo, modrostjo in človeško širino.

Ko smo prišli v Gabrovico (sam bi prvič težko našel pot, zato je bilo res dobro, da sem prisedel k Tomažu), je naš član David že pripravljal obilen zajtrk. Smiljanu smo rekli, da ga nismo potrebni, a se je pozneje, ko smo se lotili zahtevnega dela v oljčniku pod vasjo, izkazalo, da nam je prišel zelo prav, kajti obirati oljke ni mačji kašelj, pa še nevarno delo povrhu. Zlasti za tiste (Janeza in Davida), ki sta si upala prav v vrhove visokih dreves, se je aluminijasta lestev sem in tja kar malce nevarno zamajala. Drago, Smiljanov znanec iz Trsta (na pomoč so mu prišli še nekateri drugi znanci in prijatelji), je spotoma obžagoval že malce zanemarjena drevesa, jih zniževal, saj jih je Smiljan pustil rasti previsoko. Naš gostitelj je kar malce nezaupljivo pogledoval »obrezovalca«, zaleglo pa je, ko sem mu še jaz pritrdil, da Drago vešče opravlja svoje delo. Sem in tja sva se skupaj posvetovala, kaj je treba najnujneje obrezati. Pri tem so mi prišle zelo prav moje izkušnje z gojenjem sadnega drevja, zlasti pa demonstracije Matjaža Maležiča, resničnega strokovnjaka za to.

Smiljan, pa tudi obiralci, smo bili zelo veseli, ker so mu oljke letos tako dobro in obilno obrodile. Sam nisem strpel, da ne bi pokusil tega sadeža. Ni bil kaj prida okusen, zato pa je oljčno olje toliko bolj, je zdravo in nepogrešljivo v kuhinji. Marsikdo se pritožuje, da je drago, zato mu svetujem, naj kar pride obirat oljke k Smiljanu, potem bo videl, kako je to zahtevno delo na veliki višini in strmem bregu nad vasjo, kamor smo se podali popoldne. Smiljan nam je, da smo bili bolj pogumni, postregel z obilnim kosilom, predvsem pa izvrstnim vinom iz bližine (malvazijo in refoškom), za večerjo pa nas nagradil z dobrotami iz kuhinje dobre znanke v Hrastovljah.

Ob obiranju se je oglasila tudi pesem, sem in tja tudi kakšen dovtip, vse v meji spodobnega za Možakarje sv. Jožefa. Malo smo sicer pogledovali k sosedam, ki so tudi obirale (saj veste, kakor mi je dejal taksist, ko me je v Splitu peljal do trgovine z ladami, da je »susjedkinja interesantnija od domačice«), vendar si česa več tudi nismo mogli privoščiti, kajti vseskozi smo bili pod budnim očesom naših »spremljevalk«. Alora … Zato pa smo se toliko bolj čudili izjemni višini in razponu mostu pod Črnim kalom, pravi gradbeni mojstrovini. Nekateri smo se dopoldne celo zapletli v pogovor s sosedom, ko smo zvedeli, da prodaja svoj oljčnik. Tudi sam sem bil med tistimi radovedneži, saj mi je oljka zelo pri srcu, v tistem oljčniku pa bi bilo treba še veliko več postoriti kot v Smiljanovem, parcela pa bi bila primerna tudi za vinsko trto, vendar ko sem zvedel za ceno, sem si rekel: Raje ostani pri svojem gorenjskem sadovnjačku.

Ko se je začelo večeriti, smo ugotavljali, da smo kar veliko obrali, a še zdaleč ne toliko, kot bi si človek mislil, da je mogoče. Verjetno tudi za to, ker smo vse delali ročno, sosede pa so z nekakšnimi električnimi metlami, ki tresejo veje, da sadeži potem popadejo na tla. Kot sem že dejal, teh metel nismo šli preizkušat, saj, kot že pregovor pravi: elektrika je ženskega spola, alora … se ni dobro z njo preizkušati, pa naj to velja za energijo kot tako ali tisto na dveh nogah.

Hec mora sicer biti, vendar mi zvečer doma mi bilo čisto nič do njega, kajti noge so me kar bolele (ni hec stati ure na lestvi!), roke pa tudi. Prijala mi je topla postelja, noč pa je bila bolj nemirna, saj sem še vedno sanjal, kako se visoko na nagibajoči se lestvi stegujem za oljkami, teh pa nikakor ne morem doseči. V resnici sem jih kar nekaj nabral, tako da Smiljanu ni bilo treba biti žal, da je povabil »tega Gorenjca«. Upam, da sem se mu s tem oddolžil za bogato malico, kosilo in večerjo, Tomažu pa tudi za vožnjo. Kar je bilo najpomembneje: spoznal sem, koliko pomenijo in so vredni dobri prijatelji. Posebej če se tako dobro razumejo, kot se Možakarji sv. Jožefa. Pravi dedci!

Oglejte si tudi