Sv. Roka kot velikega priprošnjika zoper kugo, kolero, razne nalezljive bolezni, zoper bolečine v nogah, otekline, steklino, živinsko kugo in nesreče že dolgo častijo tudi na Slovenskem. Na našem ozemlju mu je posvečenih veliko cerkva, zlasti podružničnih. Samo v ljubljanski nadškofiji  okrog 20. Ob cestah in poteh je bilo nekdaj veliko kužnih znamenj, posvečenih prav njemu. Na Hrvaškem je celo deželni zavetnik. Na Slovenskem sta nekoč zlasti sloveli in so ju množično obiskovali romarski poti k sv. Roku v Dravlje pri Ljubljani in Brežice. Tudi v sami Ljubljani so postavili več znamenj sv. Roku v čast oz. v povezavi z njim in kugo, ki je množično morila po tem mestu in vsem slovenskem ozemlju. Od procesij je bila posebej množična k sv. Roku v Dravlje, kjer so temu svetniku leta 1646 zgradili v čast cerkev, 4. julija 1683 se je od ljubljanske stolnice do Dravelj v zahvalo sv. Roku, da jih je obvaroval pred kugo, pa tudi širšo pokrajino, vila nepretrgana procesija več tisoč romarjev.

Moščansko cerkev krasi tudi prelep stranski oltar sv. Roka

Komendski župljani smo lahko zelo veseli in našim prednikom hvaležni, da so sv. Roku v  čast in zahvalo postavili prekrasen stranski oltar v podružnični in romarski cerkvi sv. Boštjana v Mostah pri Komendi s kipom tega svetnika, ki datira v sredino 17. stoletja. Da je nekoč tudi na ozemlju naše župnije morila kuga, izpričuje kužno znamenje ob poti z Brega v Komendo. Da bi bili obvarovani te bolezni, pa tudi drugih, oz. v zahvalo, da so se pozdravili, pa tudi živina, so naši predniki že zgodaj začeli romati v podružnično cerkev sv. Boštjana v Moste. Živinska kuga je še v času Petra Pavla Glavarja v vaseh naše župnije pomorila mnogo živali,  leta 1761 samo v Suhadolah več kot sto goved.

Gotska cerkev sv. Boštjana v Mostah je bila postavljena davnega leta 1512

Moščani so gotski del svoje prelepe podružnične in romarske cerkve, kot potrjuje letnica v v tem slogu sezidanem in še danes ohranjenem prezbiteriju, sezidali leta 1512, ostali del cerkve pa je, razen k njej leta 1722 prizidane kapele sv. Frančiška Ksaverja (Žejske kapele), iz sredine 19. stoletja, ko so podrli dotedanji gotski obok in nosilni steber sredi ladje. Cerkev je prvotno poslikal slikar domačin Jurij Bobič. Romanja k sv. Roku, njegov kip v južnem stranskem oltarju je iz sredine 17. stoletja, trajajo že zelo dolgo, k sv. Roku pa se prihajajo priporočit oz. zahvalit v glavnem romarji iz domače komendske župnije in kamniške dekanije, pa tudi od drugod.

Somaševanje je tokrat vodil ljubljanski nadškof Zore

Tako je bilo tudi tokrat 16. avgusta, ko so romarji popolnoma napolnili izredno arhitekturno razgibano in v celoti zunaj in znotraj lepo obnovljeno cerkev. Somaševanje je vodil sam ljubljanski nadškof Stanislav Zore, pri daritvenem oltarju pa so se mu pridružili kamniški dekan Janez Gerčar, komendski župnik Zdravko Žagar, duhovniki iz kamniške dekanije in stalni diakon Peter Kovač; prišli so tudi številni ministranti. Med mašo je prepeval komendski cerkveni pevski zbor, kot prvo je zapel pesem na čas sv. Roku; pevcem na koru so kaj hitro pritegnili zbrani romarji.

Kako danes živeti svojo krščansko poklicanost?

Te je nadškof Zore že v uvodu v mašo povabil, naj se ob zgledu sv. Roka vprašajo, »kako živijo svojo krščansko poklicanost in izpolnjujejo Božjo voljo«. Sv. Rok jo je tako, da je pred potjo iz Montpelliera v Rim prodal, kar je imel, izkupiček razdelil med reveže, na poti v Rim pa se je ustavil in pomagal kužnim bolnikom, jih zdravil. Sv. Rok nas torej uči, kaj moramo narediti, če hočemo v resnici postati romarji. To bomo težko, če smo že »globoko zabili kline svojih šotorov, zabetonirali globoko v tla tudi svoje duše« … »Vsak kristjan naj vedno znova premisli, kaj je v njegovem življenju takšnega, da ne zmore več naprej na poti vedno večje bližine Bogu,« je svetoval nadškof Zore. Med potjo (romanjem), naj kakor romar Rok, »razširi pogled«, vidi tudi druge ljudi, ljudi v stiskah, predvsem pa svoje najbližje, ne pa le samega sebe, svoj hobi, kmetijo …

Kot v Rokovem času, je prav, da znamo pri sebi in drugih odkrivati bolezni sedanjega časa (tistih v Rokovem času ni več ali pa so ozdravljive), posebej »bolezni srca in duha. Najhujše so bolezni, ki prizadenejo srce, ognojijo dušo. Za te bolezni naj vsakdo najde pravo zdravilo. Tudi tako, da se priporoči sv. Roku, prosi za »čudež ozdravljenja« na duši, v srcu, v veri, od greha. Da bodo drugi rekli: »Ta je pa danes v resnici srečal Boga.«

Izlečimo rano needinosti

Pred pozdravom miru in sprave je voditelj somaševanja povabil navzoče, naj si sežejo v roke s pripravljenostjo, da bi si zacelili »rane medsebojne needinosti«, ki še posebej zaudarjajo.
Godovnikom, med njimi ministrantu Roku, je posebej čestital.

Moščani so se izkazali tudi s pogostitvijo vseh romarjev po maši

Maši je sledilo darovanje za cerkev, pri katerem je nadškof Zore vsakega romarja obdaril s spominsko podobico, po njem pa so moščanske gospodinje in možje ter mladi pred cerkvijo pogostili vse romarje. Ti so se razšli po prijetnem pomenku v senci cerkve ter v veliki hvaležnosti za krasno vreme, nadškofove spodbudne besede, lepo petje pevcev in pravo romarsko razpoloženje in doživetje.