Logo MojaObčina.si

Komenda

Deli
Avtor: Jožef Pavlič,

"Vesele praznike!"

Sprehod pred sveto nočjo po okolici Suhadol


Četrta adventna nedelja, 24. decembra, je bila prava zadnja adventna nedelja pred božičem. Da bi bilo vse še bolj praznično in božično, je manjkal le sneg. Že zgodnje jutro, ko sva šla z ženo Marto k jutranji maši v komendsko župnijsko cerkev, je obetalo lep, a mrzel dan; mogoče celo sonce. To je v resnici prodiralo skozi megleno kopreno, ko sva se peljala od maše. Notranje sonce, ki je o praznikih najpomembnejše, posebej o božiču, pa sva doživljala ob pogledu na jaslice v duplini najstarejše komendske lipe ter že postavljenih jaslicah v župnijski cerkvi. Njegovi žarki so prisijali v naju tudi ob petju božičnih pesmi med mašo, zelo opozorilni pridigi župnika Zdravka, na kaj moramo biti posebej pozorni po praznikih (da ne bomo ob obiskih takoj razvrednotili ali celo uničili, kar smo lepega doživeli med mašo, nam je podaril Bog, s praznimi pogovori, mogoče celo opravljanjem in obrekovanjem); sam sem, kot številni župljani, dobil novo moč za boj zoper zlo in greh v zakramentu svete spovedi.

Po maši sem voščil blagoslovljene praznike suhadolskemu cerkvenemu ključarju Ferdinandu Lahu, pa kriškemu Ivanu Hladetu ter zakoncema Jožefu in Marti Ciraj; z Jožefom in Ferdinandom smo tudi skupaj peli pri maši.

Žena Marta je pripravila okusen zajtrk, sam pa fotoaparat, kajti sklenil sem, da na tako lep dan ne bom tičal doma. Ker je bila noč kratka, očitno me je tudi prevzelo lepo predpraznično bogoslužje, sem se še malo »pocrkljal« na kavču, nato pa sva jo s štirinožnim prijateljem Kimijem ubrala najprej do Slevca, zatem ob Pšati navzgor, pa do Mlinčkov. Ugotavljal sem, da že malce zamujam najlepše prizore za fotografiranje (to človek bolj ali manj redno naredi), kajti prej tako izrazito in slikovito ivje je že odpadalo z vej, je imelo sonce kljub mrzlemu jutru (termometer je kazal minus šest stopinj) že toliko moči. Ivja pa je bilo še dovolj tam, kjer je bila še senca, sonce še ni tako visoko prikukalo izza Slevskega hriba. Pšata je odšumevala svojo pesem proti Topolam. Mestoma se je na njej že delal led, sončni žarki živahno odbijali od ledenih površin ter klokotajoče vode. Nikdar dovolj naslišana pesem, nagledana čarobna igra!

Iz poglobljenosti v vso to lepoto me je zdramil policijski helikopter, ki je hitel proti brniškemu letališču, letala pa so na nebu risala svoje bele črtaste sledi. Krvavec in druge gore so se bleščale v soncu, snega je bilo od daleč videti le za poprh. V ravnici pa je predvsem kraljeval suhadolski zvonik cerkve sv. Klemena, bodeč iz skupka hiš, bolj ali manj razdrobljenih okrog njega.

»Ti moja prelestna vas!« mi je zaigralo pri srcu, ko sem pogledoval nanjo s poti ob obeh bregovih prareke Pšate, kot jo je v svoji zadnji pesniški zbirki poimenoval pesnik Tone Rode, ki je argentinsko pampo zamenjal za Šmidov gaj, prisojni svet na njenem desnem bregu na idilični Gmajnici v naši občini. Dobro je vedel, začutil, kje se mu bodo začeli odstirati novi ustvarjalni navdihi, bo zadihal z vsemi pljuči tik pod območjem, od koder le treba le upreti oči, iztegniti roko, usmeriti korak in že hitiš tja pod vršace, kamor te prej ali slej zvabijo v svoj najprej zeleni, nato travnati, potem pa kamniti objem.

Jaz sem se tokrat usmeril drugam, pod meni tako ljubo Hosto, spotoma pa mi je pošumevala Pšata, se ji je kmalu pridružil njej pritok – razbremenilni kanal, nato potočki in izvirki, še polni vode od zadnjega deževja.

Kmalu se je izkazalo, da danes ne uživam sam v razkošju ivnatega drevja, posipajoče se že v zraku kopneče in v kapljice spreminjajoče se beline na vijugavo pot proti Mlinčkom. Spotoma sem srečeval vaščane, pa tekače, ki jih ne ustavijo niti stopinje krepko pod ničlo. Kimi je tudi kmalu dobil štirinožno prijateljico, se ji začel po pasje dobrikati.

Sonce je vse močneje prodiralo v gozd, otrpel v zimski lepoti, zasanjan v nebo, trdno sklenjen v prvem zimskem molčanju. Nedavno sem bral, da tudi drevesa govorijo med seboj. Sam sem to že vedel leta in leta. Pa tudi, da se moram jaz pogovarjati z njimi, biti obziren do njih, spoštovati zakone narave. Zato vedno premislim, ko trebim gozd in z Marto delava butare, kaj bom odsekal – zgolj suho, podrto drevje. Prihodnjo pomlad bova imela veliko dela, sem ugotavljal, ko sem vsepovsod videl obilo dračja, suhih vej, polomljenega drevja. Kako nama je gozd hvaležen za to, najbolje vidiva, ko v pomladi na vso moč poženejo mlada drevesca tam, kjer sva prej trebila. Veliko sva jih rešila, se vedno znova razveselim, ko vidim mlade jelke, jelše, smrečice, bore … Redno postojim ob cerkvenem gozdu, vesel, da sem tudi sam tam, kjer je pred leti pustošil viharni veter, pod budnim očesom cerkvenega ključarja Ferdinanda Laha in gozdarskega strokovnjaka Miha Zabreta iz Kamnika posadil prenekatero drevo, ta že lepo rastejo.

Kot vedno, se tudi tokrat pomudim ob križevem potu Janeza Kerna s Podboršta, ki ga je, čeprav že močno bolan, postavljal s takšno vztrajnostjo, zanosom in vero v smisel tega svojega dejanja ob strmi poti na Hosto. Ustavim se ob prvi postaji, preberem napis in pomislim na pogumnega postavljavca božjega in slovenskega pomnika v suhadolskem gozdu. Res velik Bog lonaj mu!
 

Pri Mlinčkih se ustavim ob majhnih kamnitih jaslicah in mlinskem kolesu, na katerega še curlja voda, a se ne vrti več. Malo me zmoti leseni škrat ali karkoli že je (nima nič skupnega z jaslicami, saj je pravljično bitje, Jezus, Marija in Jožef pa vedno bolj resnični v krutem sodobnem svetu, polnem beguncev, kakor je bila Sveta družina), sicer lepo izrezljan, a raje kot njemu namenim pozornost lesenemu Križanemu ob umetno izkopanem bajerju, prav slikovitem in poživljajočem ob poti proti Bukovici.

Sam sem usmerim nazaj proti Suhadolam, še prej pa Žejam, saj sem se namenil fotografirat jaslice na začetku vasi, kjer smo pred dnevi doživeli pravo predbožično slavje ob pesmi komendskih otrok, skavtov, upokojenskega mešanega pevskega zbora, topli besedi našega župana Stanislava Poglajna in podžupana Igorja Štebeta, glavnega zaslužnega za jaslice skupaj z žejskim vaškim odborom, in tako lepo prireditev, kateri je dal pravi poudarek mekinjski župnik Pavel Pibernik, rojak iz Suhadol, z blagoslovitvijo jaslic in duhovno spodbudno mislijo. Zelo me pritegnejo sicer robustne, a tako naravne (iz lesa) in povedne jaslične figure, izrazi na obrazih upodobljenih svetopisemskih oseb. Ob njih začutim trdoto življenja v Jezusovih časih v Palestini, pa tudi danes v Sloveniji, ko se mora toliko ljudi boriti za preživetje. Naj jim Božje Dete da moči za nove življenjske napore, odgovorne pa spodbudi, da bodo kaj več naredili za Slovence, jim zaželim in pomolim zanje.

Že prej za tiste nesrečnike, ki so po drugi svetovni vojni našli svoj prerani gozdni grob pri Žejah, jih je pokončala maščevalna roka zmagovalcev. Tudi slednjim  namenim očenaš.

Pred tem pa graditeljem mega industrijsko-poslovne cone, katere stavbe se mi boleče zarežejo v oči namesto prejšnjega spokojnega zelenila gozdov. Kako strašna slepota je človeka, mi pridejo na misel pesnikove besede. A kaj, ko sodobnega človeka, naj bo to obrtnik Janez ali John, Polde ali Jevgenij, ameriški vsemogočnež Donald Trump ali korejski diktator Kim il-sung z grožnjo Ameriki, nič ne ustavi.

Mene je struga Pšate, ob kateri sem se usmeril nazaj proti Suhemu dolu (Suhadolam), spotoma pa preplašil trop srnic, ki so previdno prečkale rečni kanal. Očitno niso lovci tukaj kar tako postavili toliko svojih opazovalnic!? Na desni zagledam še drug trop srn. Koliko jih bo za novo leto klecnilo pod streli lovcev, me zaskrbi. Za krožnik divjačine!

Potolaži me postanek in molitev pred lepo kapelico Svete družine na križpotju v Žejah (kako lepo, da so vaščani to kapelico namenili družini družin!), nato sovaščanka Marta, članica Turističnega društva Komenda, z voščilom: »Vesele praznike!« Z njim me ohrabri in razveseli v otožnih trenutkih, razmišljanju. Veliko bolj kot druščina mladih pri Coni B, ki se greje s »kuhančkom«, čajem, kavico, nekateri že z pivom, ki te le še bolj ohladi, odžeja pa tako ne. Uf, me zmrazi! Pogreje me pogled na domače jaslice v Bogkovem kotu, ki jih je žena Marta postavila že prejšnjega dne. Posebej, ker jih je v celoti izdelal njen oče Stanislav Zarnik, so prava mala umetnina.

Dodatno moč mi da obisk ljudskega umetnika slikarja Albina Škrjanca iz Most, ki mi je prav za božič prinesel svoj lično izdelani hišni žegen in me povabil, naj pridem pogledal njegove jaslice. Obljubil sem mu. Tudi zato, ker ga zelo spoštujem zaradi vsega, kar je že ustvaril lepega v naši občini, župniji in drugje po Sloveniji. Takšni ljudje, kot je bil Martin oče jasličar Stanislav in slikar Albin, resnično lepšajo in bogatijo našo občino in Slovenijo!

Še želja, povedana iz srca po tako lepem sprehodu v krasnem svetu ob »prareki« Pšati in malce dlje: »Veselo praznovanje!« Kot ga je sovaščanka Marta zaželela meni, ga tudi jaz vam, dragi komendski občani in župljani, vsi Slovenci. V letu 2018 pa naj se vam izpolnijo predvsem najgloblje srčne želje in pričakovanja. In naredite drug drugemu kaj dobrega, kot nas je povabil naš župnik Zdravko. Naj betlehemska lučka ne žari le nekaj dni na vaših oknih, marveč vse dni – v vašem srcu! Potem vam bo zares lepo, toplo in osrečujoče, boste vi sami takšni in ljudje okrog vas. To so nam v Žejah zaželeli tudi župnik Pavel Pibernik, župan Stanislav Poglajen in podžupan Igor Štebe. Zaželimo si še mi drug drugemu!

Vse dobro!

 

 

Oglejte si tudi