Duhovnik, družbeno-politični in socialni delavec, pisatelj, politik, sociolog, narodni voditelj dr. Janez Evangelist Krek se je rodil 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico kot prvorojenec Valentina Kreka, doma iz Selc nad Škofjo Loko, in matere Marije, hčerke gostilničarja Janeza Štupice iz Sodražice. Oče Valentin, najprej učitelj pri Sv. Gregorju, se je zaradi boljše službe in lažjega preživljanja družine (z ženo Marijo sta imela že tri otroke) januarja 1869 nastopil službo učitelja v Komendi, kamor se je preselil s petčlansko družino; v Komendi sta se jima rodila še dva otroka, tretji pa že po Valentinovi smrti 4. marca 1875. Oče Valentin je bil v Komendi poleg učitelja tudi organist, umrl pa je zaradi posledic bivanja v še vlažnem stanovanju v novi šoli (star komaj 38 let), zgrajeni leta 1872, kjer so Krekovi stanovali, prej pa v spodnjih prostorih v župnišču. Učitelj Valentin Krek je začel leta 1872 pisati tudi komendsko šolsko kroniko. Vdova Marija se je po moževi smrti z otroki preselila na možev dom »v Štoku« v Selca, kjer je odprla trgovinico; tam se ji je tudi rodil najmlajši otrok Ignac.
Ljudsko šolo je Janezek obiskoval pri očetu Valentinu v Komendi, kjer je bil leta 1873 vpisan v zlato knjigo najboljših učencev drugega razreda, dokončal pa v Škofji Loki. Janez Evangelist je imel v Komendi številne prijatelje, ki jih je rad obiskoval, pisal pisma župniku Valentinu Berniku. Kot 16 letni dijak je napisal spis Mlada prijatelja, v katerem se je spominjal Janeza Čebulja, po domače Perčevega Janezka s Potoka.
V gimnazijo je hodil v letih od 1876 do 1884 v Ljubljani, kjer je tudi študiral teologijo. Novo mašo je kot vnet Marijin častilec pel 23. julija 1888 na Brezjah. Tedanji ljubljanski škof Jakob Missia ga je poslal na nadaljnje študije na Dunaj, kjer je doktoriral z disertacijo Značaj in duh sv. apostola Pavla, se še naprej izobraževal v znanju klasičnih, slovanskih in drugih jezikov, celo madžarščine, se seznanjal s krščansko-socialnim krogom Karla Luegerja, preučeval Sveto pismo, je za Frančiškom Lampetom napisal kar 1400 strani Zgodb svetega pisma. Deloval je tudi med Slovenci na Dunaju in leta 1899 malo več kot pet tednov v Vestfaliji.
Po vrnitvi domov spomladi 1892 je bil kaplan v Ribnici, nato v ljubljanski stolni župniji, potem profesor filozofije in osnovnega bogoslovja v Ljubljani, kar je ostal do smrti. Umrl je 8. oktobra 1917 pri prijatelju duhovniku Ludoviku Bajcu v Št. Janžu na Dolenjskem zaradi arterioskleroze, predvsem pa posledic naporov dolgih potovanj ter hudega prehlada; pokopan je na ljubljanskih Žalah, kjer mu je kipar Lojze Dolinar postavil imeniten nagrobnik.
Komendčani so se mu oddolžili s Krekovim taborom 31. avgusta 1919 ter spominsko ploščo nad glavnim vhodom v nekdanjo ljudsko šolo. Ta plošča je danes v Glavarjevi spominski sobi v Glavarjevi knjižnici. Pred propadom jo je rešila Marija Ravnikar. Na njej piše: »Dr. Jan. Ev. Krek *1865-1917* Naš prvi borec za jugosl. ujedinjenje* je na tej šoli prejel prve nauke, ko je bil tu za učitelja njegov oče Val. Krek. Oskrbelo tukajšnje kat. sl. izobr. društvo l. 1919, ko so sklepali svetovni mir.«
Krek je bil zelo plodovit časnikar in pisatelj; napisal je povest Mozaik, drame Turški križ, Tri sestre, Sveta Lucija, knjige Črne bukve kmečkega stanu, jim dodal Socialni načrt slovenskih delavskih stanov, obširno delo Socializem, celo knjigo Kroaten und Slowenen; pisal je tudi pesmi.
Janez Evangelist Krek je bil leta 1897 izvoljen za državnega poslanca v dunajskem parlamentu, od leta 1902 je bil poslanec v Kranjskem deželnem zboru, kjer se je zavzemal za uveljavitev slovenščine; leta 1907 je bil vnovič izvoljen za deželnega in državnega poslanca.
14. novembra 1897 je, da bi spodbudil izobraževanje kmetov in delavcev, ustanovil Slovensko krščansko-socialno (delavsko) zvezo. Za kmete je, da bi jih obvaroval pred oderuhi, ter jim denarno in strokovno pomagal, ustanavljal hranilnice in posojilnice (tudi v Komendi je bila) ter mlekarske, obrtne in druge zadruge. Za delavce je skrbel tako, da je zanje zidal stanovanja v Ljubljani, organiziral društvo za delavke, poskrbel za njihovo izobraževanje.
Z vsem srcem, velikimi organizatorskimi, govorniškimi in drugimi sposobnostmi je delal za slovenski narod, krepil narodno zavest, zaradi pritiskov Nemcev in Italijanov zagovarjal povezovanje Slovencev z južnimi Slovani, združitev v eni državi. V dunajskem parlamentu se je boril za pravice Slovencev, bil pa je odprt tudi do drugih narodov. Bil je glavni pobudnik Majniške izjave 30. maja 1917, v kateri se je zavzemal za povezavo Slovencev z južnimi Slovani, skupen nastop do avstrijske oblasti in mednarodne javnosti. Bil je naš najvidnejši politik, dvigal je slovensko politično samozavest, videl je, kaj potrebujemo Slovenci kot narod (bil je vizionar), si za to prizadeval. Bil je sijajen govornik, imel okrog 5000 nastopov, tako rekoč neprestano na poti, navduševal in pridobival ljudi ter jih vključeval v množično demokratično gibanje, primerljivo s slovensko pomladjo leta 1990. Spoštoval je vsakega človeka, zato so ga cenili tudi nasprotniki.
Janez Evangelist Krek je umrl 8. oktobra 1917 v Šentjanžu, Sevnica. Komendčani so se mu oddolžili s Krekovim taborom 31. avgusta 1919 ter spominsko ploščo nad glavnim vhodom v nekdanjo ljudsko šolo. Ta plošča je danes v Glavarjevi spominski sobi v Glavarjevi knjižnici.
Zaradi izjemne razgledanosti, izobrazbe predvsem pa duhovnih razgledov in vsega, kar je naredil za slovenski narod, dr. Janeza Evangelista Kreka upravičeno prištevamo med največje Slovence.
Jožef Pavlič
