Dr. Žiga Koncilija, višji svetovalec v Arhivu republike Slovenije, se je več let ukvarjal z najrazličnejši temami iz obdobja prve in druge svetovne vojne, med drugim tudi z vlogo in pomenom živali, ki so jih imele v t.i. Veliki vojni, kot v tujini pravijo prvi svetovni vojni. V četrtek, 25. januarja 2018, smo o tej nadvse zanimivi a v Sloveniji slabo raziskani temi poslušali tudi v Mestnem muzeju Litija. Izredno smo bili veseli dobrega obiska predavanja, kar kaže na to, da je tematika zelo privlačna za splošno javnost.
Po uporabnosti in pomenu za vojaške stroje držav, ki so sodelovale v svetovni moriji, je vsekakor prednjačil plemeniti konj; uporabljali so ga pri transportu kot vlečno žival, v kurirski službi in seveda v konjeniških enotah vojske, ki pa so že v začetku vojne izgubile svoj pomen – pozicijska vojna in čedalje večja strelna moč orožja (strojnice, topovi, letala, tanki) sta vsak naskok konjenice spremenila v gotovi samomor. Posledično so vojske te enote razpustile ali pa preoblikovale za izključno podporne funkcije. Antantne sile so svoje konje povečini uvažale iz prekomorskih dežel (recimo iz ZDA), kar jim je omogočala pomorska prevlada nad centralnimi silami, medtem ko so se slednje zaradi celinske blokade večinoma zanašale na domače “zaloge” konj. Za konje so med vojno skrbele veterinarske službe, med katerimi je blestela predvsem kraljeva britanska veterinarska služba, ki je po zbranih podatkih uspela ozdraviti in vrniti v bitko kar preko 70% konj.
Druga zelo pomembna žival, ki je marsikdaj spremenila usodo vojakov, je bil zvesti pes, ki je služboval v sanitetnih enotah pri iskanju in oskrbovanju ranjencev, v kurirski službi in v izvidniških enotah pri iskanju sovražnika – marsikdaj je s svojim neprekosljivim smrčkom že na daleč zavohal sovražne vojake. Pasme, ki so jih posamezne države uporabljaje niso bile fiksno določene, lahko pa omenimo, da so Italijani v visokogorskem svetu (tudi na soški fronti) uporabljali pasme berncev.
Tudi golobi so v vojni odigrali svojo vlogo in sicer so jih uporabljali za prenašanje sporočil. Njihova pomanjkljivost je bila v tem, da so znali priti do cilja le v eni smeri, podnevi in ob lepem vremenu, bili pa so tudi pogosta tarča sovražnikovih sokolov, ki so s tem skušali preprečiti komunikacijo. Nekaj časa so golobe uporabljali tako kot moderne brezpilotne drone, torej za fotografiranje sovražnikovih položajev, vendar se ta metoda ni obnesla in so jo kmalu opustili.
Na koncu smo omenili tudi živali, ki so se vtihotapile med vojake kot nepovabljeni gostje. Govorimo seveda o podganah in ušeh, s katerimi so se vojaki v strelskih jarkih spopadli med zatišjem na fronti. Velik problem so bile predvsem bolezni, ki so jih širile podgane in zelo nadležna srbečica, ki jo povzročajo uši. Seveda v jarkih o kakšnih tuših ali o temeljitem telesnem umivanju ne moremo govoriti, zato je bil to hud problem, ki je še dodatno izčrpaval že tako utrujene vojake.
Kljub svojemu velikemu prispevku v prvi svetovni vojni pa vloga živali do danes še ni bila dovolj temeljito raziskana, niti ni doživela velike pozornosti. Kot edini fizični spomenik posvečen njim lahko omenimo le Animals in War Memorial v Hyde Parku v Londonu.
