Ob izredno bogatem in razvejanem razstavnem programu je Galerija Škuc z eksperimentalnimi ekskurzi pa vse do študijskih razstav vselej odpirala tudi prostor spraševanju in refleksiji umetnosti in svojo pozicijo vedno legitimirala s poudarjenim premislekom bodisi svojega konteksta bodisi konceptualnih izhodišč. Štirideseto obletnico Galerije Škuc bomo v letu 2018 zato obeležili s tremi razstavami, ki naslavljajo nekatera vprašanja, ki so se izkazala kot relevantna tako za njeno preteklost kot določujoča ali aktualna za dogajanje v polju sodobne umetnosti danes.
Prva izmed razstav nosi naslov Institucija. Študija primera in skozi specifično sopostavitev dveh preteklih projektov meri na inherentno produktivnost institucionalnega. Ti projekti zasedajo diametralno nasprotne točke premice možnih intervencij v galerijski prostor: prvi je primer zaprte galerije, drugi pa praznega in radikalno odprtega galerijskega prostora. Prvi “primer” je projekt Alenke Gregorič iz časa njenega vodenja Galerije Škuc: Gregoričeva je februarja leta 2009 odprla razstavo s tem, da je galerijo zaprla in za čas trajanja razstave poslala umetnike na plačan dopust. Drugi je nenaslovljeni projekt umetnika Viktorja Bernika, izveden istega leta v Mali galeriji v Ljubljani, ki se vpisuje v dolgo tradicijo izpraznjenih galerijskih prostorov: Bernik je namreč galerijo pustil prazno in njena vrata štiriindvajset ur na stežaj odprta proti enih najbolj prometnih mestnih ulic. Pričujoča razstava je študija obeh projektov - primerov, njuno “sobivanje” pa omogoča »vmesnik«, ki med njima posreduje in je izpeljanka iz intervencije Nike Špan v poslopje na rušenje obsojenega frančiškanskega samostana v Düsseldorfu. Španova je dva para vratc, ki z vsake strani zapirata servirno nišo za hrano med meniško jedilnico in kuhinjo, povezala z letvico na način, da se je obiskovalcu, ko je odprl vratca iz jedilnice, drugi par vratc z notranje strani zaprl. Isti mehanizem regulira prehod v galerijo Škuc: ko obiskovalec odpre glavna vhodna vrata in skuša vstopiti, se mu druga z notranje strani zaprejo. Mehanizem, ki galerijo ohranja hkrati zaprto in odprto, omogoča sočasno delovanje razstavnih projektov Gregoričeve, ki vztraja pri zaprti galeriji, in Bernikovega, ki galerijo odpre. Pravzaprav ta konstelacija ustvarja novo situacijo, rezultat reaktivacije treh posameznih del, ki so bila izvlečena iz izvornih kontekstov in tukaj uporabljena kot reference. Prostorska dinamika med dvema galerijskima projektoma, ki jo zdaj regulira vratni mehanizem, poudarek postavlja na problematiko meje, produktivnost institucionalne membrane kot konstitutivnega momenta za izkušnjo umetnosti, pa tudi njene »zunanjosti« (najsi se ta manifestira kot ulica, kulturnopolitični kontekst ali kako drugače). Sopostavljena projekta in posredujoči mehanizem proizvajajo situacijo, ki opušča preprosti binarizem, saj zavrti pozicije, implicira izmenljivost dveh strani, kar akutno poudari paradoksalno dejstvo vratnega mehanizma. Tisto, kar se ob tej zamenljivosti pozicij (saj razstava »poteka« tako na zunanji kot na notranji strani ulične stene galerije) še bolj izkristalizira, je konstitutivnost prehoda, meje. S tem, da je smer »produkcije« podvojena, še bolj izpostavi ključni pomen institucionalne opne: ta namreč ustvarja razliko, ki je predmet, situacijo ali izkušnjo naredi umetniško.
Institucija. Študija primera je potemtakem metarazstava, ki reformulira izvorne projekte kot citate in si na ta način prizadeva nadaljevati in nadgraditi nekatere njihove konceptualne poante v reflektiranju institucionalnega. Razstava z osredotočanjem na mejo in zamenljivost prostorov (ter tudi pozicij kustosov, umetnikov, obiskovalcev) ter z zgolj referiranjem in ne ponovnim udejanjanjem preteklih razstavnih projektov in del, od gledalca zahteva tudi nekoliko drugačen, stranski vstop. Razstava tokrat ne razstavlja, ampak se ponuja kot nastavek, na katerega se bodo v okviru obrazstavnega programa odzvali tudi nekateri od sodelujočih umetnikov ter drugih vabljenih gostov.
Koncept: Vladimir Vidmar in Tjaša Pogačar v dialogu z avtorji izvornih projektov: Viktorjem Bernikom, Alenko Gregorič in Niko Špan.
Razstava bo na ogled v času odprtosti galerije do nedelje, 1. aprila 2018.
Spremljevalni program:
Petek, 23. 3. ob 20:30h – dogodek z Viktorjem Bernikom
Torek, 27. 3. ob 18h – predavanje Toma Staniča
Četrtek, 29. 3. ob 18h – Pogovor z Viktorjem Bernikom in Alenko Gregorič. Pogovarjala se bosta Vladimir Vidmar in Tjaša Pogačar
