Logo MojaObčina.si

Log - Dragomer

Deli
Avtor: Peter Kavčič,

Včasih se premalo zavedamo tega, kar imamo

Potovanje v popolnoma drugačno okolje je vedno nekaj, kar te zaznamuje za celo življenje, saj tega ne pozabiš zlahka. Toliko bolj, če tam, kamor greš, narediš nekaj dobrega. Zobozdravnica Katarina Legat Blomstedt, ki sicer dela v družinskem zobozdravstvenem podjetju Legat dent na Logu pri Brezovici, je kot absolventka leta 2013 pod okriljem sekcije za tropsko medicino Medicinske fakultete v Ljubljani odpotovala v Ugando s skupino študentov, ki so se odločili s svojim znanjem pomagati tamkajšnjim domačinom, ki živijo daleč stran od zdravnikov. Ker želimo na teh straneh predstaviti občane z zanimivimi zgodbami, smo jo prosili, da z nami obudi nekaj spominov na to humanitarno odpravo.

Omenili ste, da ste od nekdaj želeli odkrivati nove kraje in spoznavati ljudi širom sveta. Zakaj prav Uganda in zakaj prav humanitarna odprava, ko pa je dosti lažje sesti na letalo in uživati v turističnih centrih v eksotičnih krajih?

Želja je v meni rasla že dlje časa in vedno so me zanimali tropski kraji. Poslušala sem razna predavanja, občudovala dokumentarne oddaje na televiziji in želela spoznati neokrnjeno naravo in džunglo. Na medicinski fakulteti smo imeli možnost sestaviti odpravo bodočih zdravnikov, torej študentov absolventov, in takrat se je pokazala priložnost, da lahko odpotujemo v Ugando, natančneje v Kampalo. Vedeli smo, da bo potovanje naporno, ampak z znanjem in opremo ter zdravili, ki smo jih lahko nesli s sabo, smo želeli pomagati ljudem, ki niso imeli praktično nobene zdravstvene oskrbe. Tako potovanje je zame najbolj pristno, saj lahko vzpostavim stik z običajnimi ljudmi.

 

Kako ste potovali, kaj ste sploh lahko nesli s sabo?

Sama pot je bila kar izdaten podvig. Iz Evrope smo leteli v Kairo in nato v Ugando, natančneje v Kampalo, od tam pa osem ur z lokalnim avtobusom do velikega jezera. Do cilja smo prispeli nato po dveh urah vožnje s čolnom. Vsak izmed članov odprave je s seboj lahko vzel 26 kilogramov prtljage, ki smo jo morali seveda tudi prenesti na hrbtu do končnega cilja. V prtljagi smo imeli poleg osnovnih osebnih stvari zdravila in opremo. Ko tam vidiš, kako je videti zobozdravstvena ordinacija, se kar malo zamisliš. Lesen stol z možnostjo prilagoditve naklona naslonjala in to je to. Poleg brizg in zdravil smo imeli še skalpele in klešče za puljenje zob, kar je nekako najpogostejši poseg, saj opreme za vrtanje in plombiranje nimajo. Povedati moram, da so nam pri odpravi pomagali tudi razni donatorji, med drugimi tudi naše družinsko podjetje. Tako smo na koncu zbrali dovolj opreme in sredstev, da smo lahko domačinom pomagali po najboljših močeh. Poleg pomoči v obliki zdravil in opreme smo se veliko ukvarjali tudi z izobraževanjem lokalnega prebivalstva. Ni dovolj samo to, da na primer med otroke razdeliš zobne ščetke, če jih ne naučiš, zakaj je pomembno umivanje zob.

 

Kaj pa ljudje, kako so vas sprejeli?

Najprej smo seveda doživeli kulturni šok, ko vidiš, v kako minimalnih standardih živijo in kljub temu ohranjajo pozitiven odnos do življenja, se zamisliš. Razsežnosti revščine te ganejo, zato je bila to zame močna izkušnja. Sicer pa so začeli takoj, ko se je razvedelo, da smo v vasi, iz vseh koncev prihajati ljudje s težavami, saj so vedeli, da imamo s seboj anestetike. Tam sicer opravljajo vse posege, tudi puljenja, brez anestezije. K nam so prihajali bolniki z različnimi težavami. Spominjam se očeta, ki je prinesel sina, ki je hiral zaradi tega, ker ni mogel jesti zaradi velike benigne tvorbe v grlu. Potem ko smo ga operirali in pozdravili, so nas prišli iskat s čolni in odpeljali na njihov otok, kjer so pripravili pravo praznovanje. S petjem in plesom so se veselili in to delili z nami. Veliko veselja je bilo tudi, ko je kdo dobil nova očala in je naenkrat zopet dobro videl.

 

Torej je ritem življenja povsem drugačen?

Tako je, tri tedne smo bili brez telefona, brez avtomobila, brez televizije. Spat greš, ko se stemni, zbudiš se ob ptičjem petju. To je nepozabno doživetje.

 

Ko ste prišli nazaj v Slovenijo, zagotovo niste bili več ista oseba?

Vsekakor takšna izkušnja pusti močen pečat. Ko vidiš ljudi, ki so bolni, in jim ne moreš pomagati, ker živijo tam, kjer je zdravstvena oskrba tako šibka. Pri nas bi imel možnost za ozdravitev, tam je žel nima. Zato sem spoznala, da se moramo bolj zavedati tega, kar imamo, pa čeprav ni popolno. Vse pritoževanje, kritiziranje ne pomaga, treba se je osredotočiti na pozitivne stvari in se ozreti okrog sebe, kako živijo ljudje drugje po svetu. Če lahko drugemu pomagaš, potem to naredi.  

 

Peter Kavčič

Fotografije: osebni arhiv Katarine Legat Blomstedt

Oglejte si tudi