V Sloveniji je samo pet odstotkov onemoglih starejših oskrbovanih v domovih za starejše. Gre za 20.000 ljudi, tolikšne so namreč domske kapacitete. Na prosto posteljo jih čaka nekaj tisoč. Za vse druge, ki niso zmožni samooskrbe, za približno 50.000 oseb, skrbijo družinski oskrbovalci, ki so tudi med nami. Kdo so to? Jih poznamo?
Družinski oskrbovalci so praviloma ženske, hčere, žene, tudi sinovi, ki se iz različnih razlogov niso odločili dati svojega ostarelega starša, moža v dom, temveč ga negujejo sami v domačem okolju. Ne gre za mlade, zdrave ženske, temveč za 60-, 70-letnice, ki so razpete med vlogami žene, babice in družinske oskrbovalke. V tej vlogi so se znašle povsem nepripravljene in velikokrat nepričakovano. Mama je padla in si zlomila kolk ali pa so se začeli pri možu kazati znaki demence. Kaj sedaj? Čakanje na dom je dolgo in cena oskrbe visoka. Za svojega onemoglega starša skrbijo vse dni v letu, morda zgolj ob vikendih, ponoči. Pri tem jim z nekaj urami tedensko pomagajo formalni oskrbovalci, ki so zaposleni v zavodu za oskrbo na domu, v našem okolju je to Pristan. Pomoč, predvsem strokovno, jim nudi tudi patronažna medicinska sestra. Največ odtehtajo dobri sosedje in svojci.
Družinski oskrbovalci večinoma nimajo znanja in veščin za oskrbo starostnika. To smo v našem kraju spoznali že pred leti, zato je bil organiziran tečaj pod strokovnim vodstvom inštituta Antona Trstenjaka, organizirala ga je Valerija Smirnov. Udeleženke so pridobile koristna znanja in veščine. Po zaključku so ustanovile skupino za samopomoč Klub svojcev – družinskih oskrbovalcev, ki se še vedno mesečno sestaja in ga vodi Valerija Smirnov. Med seboj si nudijo oporo in si izmenjujejo znanje ter dragocene izkušnje.
Družinske oskrbovalke opravljajo zelo lepo, vendar hkrati izredno naporno delo. Za svojca skrbijo v večinskem deležu, v tem času se morajo odreči dopustu in prostim vikendom, ne smejo pa zanemariti svojega zdravja, kar je vse prej kot enostavno. Kaj bi olajšalo njihovo zahtevno delo? O tem je bilo govora na 1. mednarodni konferenci o neformalni oskrbi v Sloveniji, ki je bila 8. maja na Brdu pri Kranju. Konferenco je organiziralo ministrstvo za zdravje, vsebinski del sta v večji meri zapolnila inštitut Antona Trstenjaka in Evropsko združenje neformalnih oskrbovalcev. S plakatom o naši skupini za samopomoč sva na konferenci aktivno sodelovali tudi Valerija Smirnov in Erna Kos Grabnar. Skupaj nas je bilo pet. Zaključki bodo predstavljeni v reviji Kakovostno staranje. Bili smo enotnega mnenja. Dolgoživa družba potrebuje strateški pristop in brez naklonjenosti občinske politike ne bo šlo. Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo uredil tudi finančno plat, je nujen.
Sistem dolgotrajne oskrbe bo human in vzdržen le s premišljeno in zakonsko podprto integracijo formalne in neformalne oskrbe. Družinski oskrbovalci bodo pri oskrbovanju svojcev še naprej nepogrešljivi dejavnik. Zagotoviti pa jim je treba podporo, vpeljati razbremenilne mehanizme. Eden je možnost kratkotrajne, začasne namestitve svojca v dom, morda samo za 14 dni v času dopusta ali nekaj mesecev. V veliko pomoč bi jim bila možnost odpeljati na primer očeta z demenco v center dnevnega varstva. In ne nazadnje, neformalne oskrbovalce moramo opremiti s potrebnim znanjem. Vse to in še mnogo več bi bilo uresničljivo v okviru idejno že nastajajočega Medgeneracijskega centra Log - Dragomer. Zato naj ponovim; brez podpore občinske politike ne bo šlo.
Erna Kos Grabnar in Valerija Smirnov
