Kaj pravi pogled v Wikipedio o ajdi:
Navadna ajda (Fagopyrum esculentum) je rastlina iz rodu Fagopyrum (ki ga včasih obravnavamo skupaj z rodom Polygonum) iz družine Polygonaceae - dresnovk. Ajdo uvrščamo med žita, čeprav botanično ne spada med trave (Poaceae), kamor spada večina ostalih žit. Je sorodnica rabarbare, ki prav tako spada med dresnovke.

Ime ajda je prevzeto iz staronemškega Heiden, ki je v zvezi z nem. Heide 'ajd, pogan'. Žitarica je tako poimenovana, ker so jo v 12. stoletju iz poganskih krajev in Kitajske v Evropo prinesli križarji. Iz latinske besede Fagopyrum izhajajo angleško poimenovanje buckwheat, nizozemsko boekweit in nemško Buchweisen, ki pomenijo »bukovo žito« ali »bukova pšenica« in povedo, da so ajdini plodovi tetraederske oblike podobni bukovim.

Zgodovina ajde na Slovenskem
Ajda je globoko zarezana v zavest slovenskega naroda. V eni izmed verzij ljudske bajke o Kurentu in vesoljnem potopu, pred povodjem rešeni mož Kurentu obljubi zase in za svoje potomce, da bodo vedno ljubili in uživali dvoje posvečenih rastlin: ajdo in vinsko trto. Bajka pravi, da so se sinovi rešenega moža razselili po Kranjskem in še zdaj večidel živijo od ajde, čislajo vino in se hvaležno spominjajo Kurenta, svojega starega dobrotnika.
Pisno je ajda prvič omenjena leta 1426 v gornjegrajskem urbarju (urbar je knjiga s seznamom dohodkov zemljiškega gospoda od podložnikov) pod imenom »poganka«. Zavedena je tudi v velesovskem urbarju iz leta 1448.

Kot poljščino iz katere se lahko pripravi dve značilni slovenski jedi – kruh in kašo -, jo omeni že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) in sicer v tretji knjigi tega dela, ki govori o rastlinah, rudnikih, rudninah, živalih, ptičih, ribah, itd. dežele Kranjske, tam pravi:

»Ajda na Kranjskem posebno dobro in pogosto uspeva. Iz enega zrna jih nastane po navadi osem. Iz ajde se peče navaden kruh, ki je čisto črn kakor prst. Tak kruh jedo kmetje po vsej deželi. Čeprav je črn, pa vendar nimajo plemenita in meščanska usta vzroka, da bi ga zaničevala, ker je zelo okusen in dober; le če preveč ovsa dodajo, postane prekrhek. Iz ajde pripravljajo tudi kašo, in sicer takole: V kotlu puste ajdo vreti toliko časa, da se zrna odpro; nato odlijejo vodo in stresejo kuhano ajdo na platnen prt, da se na zraku posuši; medtem jo večkrat premešajo, da se nekoliko posuši, tj. da se zrno strdi. Ko pa je tako daleč, da zrno ne poči, če ga z zobmi skušaš zgristi, ampak je še nekako žilavo, stolčejo ajdo kot pri vsaki kaši. Ajdova kaša je prav dobra jed in se često pošilja na tuje.«

Valvasor navaja, da so leta 1432 zabeležili izjemno dobro letino, in je v Ljubljani star ajde stal 2 reparja, star rži 4 reparje in star pšenice 26 soldov.[5] Nekaj stoletij kasneje, leta 1622, pa je Kranjsko in njeno glavno mesto Ljubljano, kot poroča Valvasor, doletela draginja. Mestne oblasti so velele odpreti vse kašče, shrambe in vinske kleti v mestu, da bi natančno pregledali razpoložljive zaloge hrane. Našli so kar 3608 starov ajde, kar je v primerjavi z drugim popisanim inventarjem (1469.5 starov pšenice, 726.5 starov rži, 715 starov prosa, 377 starov ovsa, 215 starov soržice, 84 starov ječmena) veliko. Čeprav ajda tradicionalno velja za "hrano kmetov in revežev", lahko po podatkih, ki jih navaja Valvasor, vendarle sklepamo, da je ajda našla pot do meščanske mize. Tudi v Kuharskih bukvah (1799) Valentina Vodnika, ki velja za prvo natisnjeno kuharsko knjigo v slovenščini[7], najdemo jedi iz ajde.

Pomembno vlogo pri uveljavitvi ajde na Slovenskem je igral še baron Žiga Zois, ko je, zaradi hude lakote, ki je pestila te kraje med letoma 1812 in 1815, na Kranjsko s Češke uvozil seme tatarske ajde ali »cojzle«, kot so ji pravili.

Uporaba
Japonski ajdovi rezanci

Pri ajdi uporabljamo predvsem njena semena, iz katerih z luščenjem naredimo ajdovo kašo, z mletjem pa ajdovo moko. Ajdovo kašo uživamo kuhano (kot prikuho), ali pa pečeno (podobno kot rižev narastek). Iz ajdove moke pripravljamo ajdove žgance, ajdove rapce, kruh, štruklje, rezance, palačinke (ruski kvašeni blini in francoske galette), biskvite in druge jedi.

Uporaba v ljudskem zdravilstvu
Ajda ne vsebuje glutena, zato jo lahko uživajo tudi bolniki s celiakijo.Iz posušenih cvetočih rastlin si pripravljamo čaj, ki vsebuje veliko rutina. Uporabljajo jo za zdravljenje venske insuficience (krčne žile). Znana slovenska narodna pesem pravi »Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori...« - vendar jo je na poljih Slovenije vse manj, zaradi toge birokratske kmetijske politike in uničenega semenarstva. Kupujejo slabe hibride, neustrezne našim razmeram. Zdravilni učinki ajde so tako izgubljeni. Stare sorte ajde so te učinke vsebovale, zlasti tiste, ki so uspevale v višjih legah. V času cvetenja je bila ajda odlična paša za kranjsko čebelo, imela je tudi zelo lep vonj. Ponekod v Aziji uživajo tudi sveže mlade rastlinice (podobno kot pri nas beluše ali blitvo), kar pa lahko zaradi vsebnosti fagopyrina, ob izpostavljanju svetlobi povzroči kožne izpuščaje.
Z ajdovimi luščinami polnimo vzglavnike, kar pa lahko pri nekaterih ljudeh povzroči alergije.
Če govedo zaide v cvetočo ajdo dobi rdečo in srbečo kožo.