Oba kluba sta ves teden preko družbenih omrežij nagovarjala svoje navijače in jih prosila za podporo na tribunah igrišča Pod Gobovico. Oboji so se odzvali v velikem številu in s športnim, glasnim navijanjem od prve do zadnje minute pričarali zares lepo, nepozabno kuliso.
Iz zvočnikov je glasno odmevala himna mengeškega kluba, ko je na sredini igrišča začetek tekme čakalo enajst rumeno-črnih: Brumec (V), Levec (K), Šuštar, Dujaković, Tome, Štruklec, Krpič, Kmetič, Duščak, Kunavar, Omojuwa, s klopi pa so na svojo priložnost čakali: Ahmetaj, Reven, Marinko, Juras, Pustotnik, Arh, Potočnik. Obe ekipi sta od prve minute igrali na zmago.
Gostje so v prvem polčasu demonstrirali, zakaj so bili še neporaženi in so zasedali prvo mesto na lestvici. A je domača obramba z odličnim Šuštarjem in igralcem tekme vratarjem Brumcem, vselej posredovala pravočasno in zanesljivo. Na drugi strani je bil izredno živahen Omojuwa, ki je navduševal s preigravanjem in hitrostjo. Kljub številnim priložnostim na obeh straneh, se je polčas končal brez zadetkov.
Zavedajoč se, da morajo zadeti, če želijo postati jesenski prvaki, so Mengšani drugi polčas začeli odločno, dinamično, visoko motivirano. Zrelo, organizirano in kontinuirano so napadli gol gostov in v zraku se je čutilo, da je samo vprašanje časa, kdaj jim bo uspelo. Pisala se je 68. minuta, ko je med domačimi zahrumelo. Hitra akcija domačih, ki so jo gostje želeli prekiniti s prekrškom, a je sodnik pustil prednost, žoga je prišla do Omojuwe, ki je žogo porinil v mrežo gostov. Mengeški navijači so skočili v zrak. »Goooooool,« je zavpil napovedovalec tekme, a se glavni sodnik z njim ni strinjal. Preklical je zadetek in zahteval, da se izvaja prosti strel, čeprav je prvotno pustil prednost. Ogorčenje, jeza, bes razočaranje je bilo veliko, številni vzkliki in kriki so se slišali iz grl domačih navijačev.
Razveljavljen zadetek ni zmedel rumeno-črnih, ravno nasprotno. Kot da bi jih še bolj podžgalo, so stisnili nasprotnika v njegov kazenski prostor. In prišel je trenutek. Letošnja okrepitev Omojuwa se je odločil, da bo prevzel odgovornost in s pravim slalomskim vložkom pretental gostujoče branilce ter z diagonalnim strelom premagal sicer odličnega vratarja Verbiča. Navijačem se je »utrgalo«, igralcem je odleglo, trener Varga je miril igralce in jim dopovedoval, da tekme še ni konec.
Zadnjih deset minut se je vleklo in žvižga glavnega sodnika ni in ni bilo. Domače navijači so začutili, da morajo podpreti golobradce in slišalo se je samo še »Mengo, Mengo, Mengo«. Zdržali so in slavje se je lahko začelo. Mengeš je jesenski prvak!!! Solze radosti, smeh, pesem, objemanje, pravi čustveni tobogan je bilo moč opaziti v telesni govorici domačih igralcev.
Celo v očeh vedno mirnega in racionalnega trenerja Varge je bilo za hip, samo za hip moč opaziti solzo sreče. Po tekmi je dejal: »To je to. Ves čas sem jim dopovedoval, da nogomet vzame in nogomet vrne. Kolikor daš, toliko dobiš. Zmago, srečo si je treba zaslužiti. Prvič, odkar vodim člansko ekipo, smo trenirali kot ekipa. Če je bilo lani na treningih v povprečju 7–8 igralcev, jih letos nikoli ni bilo manj kot 14. Fantje so postali klapa, fantje so začeli verjeti vase, zato smo letos marsikatero tekmo, ki smo jo še lani izgubili, pripeljali zmagovalno do konca. Vesel sem za fante, vesel sem za vse navijače, ki nas spremljajo ne samo doma, ampak tudi na gostovanjih. Današnja tekma je bila pravi nogometni praznik in morda pomeni prelomnico, da se mengeški članski nogomet vrne tja, kjer je pred leti že bil.«
Mengeš je jesenski prvak. Sledi dolg zimski premor, vse do konca marca, ko se bo začela misija – četrta liga.

Besedilo in foto: Boštjan Marinko