V petek, 3.11.2017, smo v Društvu upokojencev organizirali krajši, strokovno vodeni ogled našega bližnjega in delno nepoznanega mesta Gorica v sosednji Italiji. Ker smo si hoteli razjasniti vsaj del goriške zgodovine, smo v našo sredo povabili vodičko go. Evelin Bizjak. Pridružila se nam je v Rožni dolini, od koder smo se mimo univerze zapeljali na goriški grad. Že pred samim vstopom v grad, nam je predstavila njegovo zgodovino in nastanek, ki sega v 11. stoletje, ko je bilo tudi prvič omenjeno ime Gorica. Takrat je namreč Oton III., cesar Svetega rimskega cesarstva podaril ozemlje," ki ga domačini-Slovani imenujejo Gorica", oglejskim patriarhom.
Od srede 12. stoletja pa ime "Goriški" prevzamejo vplivni grofje, ki se od tedaj pa do izumrtja v 16. stoletju imenujejo Goriški grofje. Goriški grad je bil med prvo svetovno vojno deloma porušen, po njej pa je bil obnovljen v sedanjem obsegu. Nad vhodom v grad se bohoti beneški lev, ki pa je bil vgrajen med obnovo gradu. Mesto je namreč med leti 1508 do 1509 pripadalo Benečanom, ki so omenjeni kip prinesli, niso ga pa utegnili vgraditi, saj so morali prej zapustiti mesto.
V notranjosti gradu je v dvorani goriških rodbin, poslikani z njihovimi grbi, lepo urejena zbirka srednjeveških glasbil. V ostalih pa je prikaz grajskega življenja ter zbirka srednjeveškega orožja. Trenutno je v gradu razstava s tematiko prve svetovne vojne "Od Soče do Piave".
Grad je imel na dvorišču svoj vodni izvir. Na samem podstrešju gradu sta maketi nekdanjega in sedanjega gradu ter prikaz ozemlja, ki ga je zavzemala goriška poknežena grofija. Grofija je zajemala Furlanijo, Kranjsko, Koroško, Istro ter del Tirolske. Okrog leta 1500 so goriški grofje izumrli in po dedni pogodbi je vsa njihova posest pripadla Habsburžanom.
Po končanem ogledu gradu smo se odpravili na Trg Cavour nad Raštelom, ki je najstarejši del mesta s stavbo deželnih stanov iz 13. stoletja. Danes je v njej sedež kvesture. Na vogalni stavbi pri vhodu v Raštel je kamnita plošča z letnico izgradnje MCCCXLI (1341). Na njej je tudi spominska plošča Primožu Trubarju, ki je tukaj predaval leta 1563. Zraven je bronasti kip mladega goriškega judovskega filofofa, pisatelja in pesnika Carla Michelstadterja.
Takoj za stavbo kvesture je goriška stolnica, katere začetki gradnje segajo v 15. stoletje. Stolnico krasijo bogati baročni okrasi in dragoceni oltarji. Na glavnem oltarju je oltarno sliko naslikal slikar Jožef Tominc, ki je bil rojen v Gorici. V stolnici so pokopani vsi dosedanji goriški nadškofje, prav tako pa je v njej nagrobna plošča zadnjega goriškega grofa Lenarta, ki je umrl v Lienzu v Avstriji leta 1500. Do leta 1931 so bili goriški nadškofje večinoma Slovenci.
Od srede 12. stoletja pa ime "Goriški" prevzamejo vplivni grofje, ki se od tedaj pa do izumrtja v 16. stoletju imenujejo Goriški grofje. Goriški grad je bil med prvo svetovno vojno deloma porušen, po njej pa je bil obnovljen v sedanjem obsegu. Nad vhodom v grad se bohoti beneški lev, ki pa je bil vgrajen med obnovo gradu. Mesto je namreč med leti 1508 do 1509 pripadalo Benečanom, ki so omenjeni kip prinesli, niso ga pa utegnili vgraditi, saj so morali prej zapustiti mesto.
V notranjosti gradu je v dvorani goriških rodbin, poslikani z njihovimi grbi, lepo urejena zbirka srednjeveških glasbil. V ostalih pa je prikaz grajskega življenja ter zbirka srednjeveškega orožja. Trenutno je v gradu razstava s tematiko prve svetovne vojne "Od Soče do Piave".
Grad je imel na dvorišču svoj vodni izvir. Na samem podstrešju gradu sta maketi nekdanjega in sedanjega gradu ter prikaz ozemlja, ki ga je zavzemala goriška poknežena grofija. Grofija je zajemala Furlanijo, Kranjsko, Koroško, Istro ter del Tirolske. Okrog leta 1500 so goriški grofje izumrli in po dedni pogodbi je vsa njihova posest pripadla Habsburžanom.
Po končanem ogledu gradu smo se odpravili na Trg Cavour nad Raštelom, ki je najstarejši del mesta s stavbo deželnih stanov iz 13. stoletja. Danes je v njej sedež kvesture. Na vogalni stavbi pri vhodu v Raštel je kamnita plošča z letnico izgradnje MCCCXLI (1341). Na njej je tudi spominska plošča Primožu Trubarju, ki je tukaj predaval leta 1563. Zraven je bronasti kip mladega goriškega judovskega filofofa, pisatelja in pesnika Carla Michelstadterja.
Takoj za stavbo kvesture je goriška stolnica, katere začetki gradnje segajo v 15. stoletje. Stolnico krasijo bogati baročni okrasi in dragoceni oltarji. Na glavnem oltarju je oltarno sliko naslikal slikar Jožef Tominc, ki je bil rojen v Gorici. V stolnici so pokopani vsi dosedanji goriški nadškofje, prav tako pa je v njej nagrobna plošča zadnjega goriškega grofa Lenarta, ki je umrl v Lienzu v Avstriji leta 1500. Do leta 1931 so bili goriški nadškofje večinoma Slovenci.
Po spustu skozi Raštel do Travnika, smo si ogledali še star judovski geto. Na Travniku stoji jezuitska cerkev , ob njej pa je spomenik sv. Ignaciju. Nasproti cerkve, blizu vhoda v tunel pod gradom, stoji spominska plošča v štirih jezikih v spomin na usmrčene vodje tolminskega kmečkega upora iz leta 1714. Na trgu je tudi Neptunov vodnjak iz 18.stoletja. Trije tritoni na njem predstavljajo tri vodotoke, ki oblivajo Gorico in sicer Sočo, Vipavo in Korn. Pot nas je nadalje vodila mimo cerkve sv. Ivana, kjer so slovenske maše, mimo židovske sinagoge iz 17. stoletja. Pri palači Attems smo se že nekoliko utrujeni vkrcali na avtobus, ki nas je peljal do naslednje točke in sicer v Vinsko klet Dobrovo, kjer smo si ob degustaciji peneče rebule in njihovih vin, na kratko ogledali samo klet in spoznali zgodovino zadružništva in vinarstva v Brdih od leta 1922 dalje. Med martinovo pojedino so si nekateri ogledali še torkljo, kjer so ravno stiskali oljčno olje.
Mislim, da smo si ogledati le manjši delček goriških znamenitosti, še mnogo stvari in muzejev na Goriškem gradu ( ali v Gorici ) pa bo tema ogleda naslednje ekskurzije.
