Tokrat so v letu 2018 pripravili predstavitev že druge knjige, in sicer poglobljeno delo Renata Podbersiča Jeruzalem ob Soči. Z njim se je pogovarjal zgodovinar Egon Pelikan.
Kje se nahaja Jeruzalem ob Soči
Renato Podbersič je zgodovinar, ki se je v svoji doktorski disertaciji posvetil Judom – zlasti tistim na Goriškem. Raziskoval je tako, da je brskal po mnogih arhivih v Ljubljani, Novi Gorici, Italiji, na Dunaju, navezal stike z Judi v Izraelu ... Ugotavljal je, da je to področje zgodovine pri nas zanemarjeno.
Podbersič je ugotovil, da so Judje na območju Gorice sebe poimenovali, da so doma v Jeruzalemu ob Soči. Svoje pokopališče so imeli v današnji Rožni Dolini, kjer je pokopanih kar nekaj v svetovnem merilu pomembnih mož. Ukvarjali so se s filozofijo, zdravniško prakso, bili lekarnarji, trgovci ...; tako so s svojim delom prispevali k boljšemu življenju ljudi na Goriškem. Še danes imajo svojo sinagogo v Gorici, pokopališče pa v Gradišču ob Soči, torej vse v Italiji.
Judovska skupnost na Goriškem nekoč
O Judih na našem območju se govori že v 13. stoletju. Več se jih je priselilo konec 15. stoletja, ker so bili izgnali s Štajerske in Koroške. Na Goriškem je bilo največ Judov v 1. svetovni vojni, ko so na bojišče soške fronte prišli vojaki iz cele Avstro-Ogrske, med njimi več Judov. Podbersič ima celo fotografijo, ki prikazuje leseno sinagogo na Krasu, in sicer nedaleč od današnjega Borojevičevega stola; fotografijo je našel v dunajskih arhivih. Med tedanjimi vojaki je veliko Judov, ki so dobili vojaška odlikovanja, bili med vodilnimi in so ostali na naših tleh.
Judje pri nas med vojnama
Po vojni so se Judje vživeli v življenje italijanske večine. V 30 letih prejšnjega stoletja je bilo tako veliko njih članov fašistične stranke. Povezali so se z večinskim narodom, saj so se zavedali, da če so ogrožene manjšine, je ogrožena tudi večina. Misleč, da je tako najbolje zanje, so se mnogi pridružili novi oblasti. In je tudi bilo tako do leta 1943, ko so tudi v naših krajih zavladali nacisti. Ti pa so hoteli "počistiti" ozemlje nepravih prebivalcev.
Nacisti so po zlomu Italije zasedli tudi Goriško. Pridobili so podrobne sezname na tem območju živečih Judov. 23. novembra 1943 so jih na silo pobrali, strpali v kamione, jih prepeljali sprva v zapor, nato pa v zloglasna taborišča po Evropi. Od tam sta se vrnila le dva.
Nekateri Judje so se že pred prihodom nacistov umaknili na deželo, se na kak drugačen način skrili, le nekaj moških je odšlo v partizane.
Tudi povojna jugoslovanska oblast jim ni povsem prizanesla. Kot zanimivost naj navedemo odločno dejanje znanega jugoslovanskega politika Moše Pijadeja. Sam je bil Jud in je poskrbel za to, da je judovsko pokopališče v Rožni Dolini danes takšno, kakršno je. Če ne bi bilo njegovega poseganja, bi ga tam danes zagotovo ne bilo več.
Judje danes
Tako se je število Judov v Gorici močno zmanjšalo. Že dalj časa v Gorici judovske skupnosti ni več. So le še posamezniki. Renato Podbersič pravi, da je nam najbližja judovska skupnost z rabinom v Trstu. Nekoč je bilo tam veliko Judov, saj je bil Trst mondeno mesto. Kasneje so se družbene razmere spremenile, Judje so se po letu 1948 lahko preselili v novo nastalo državo Izrael. Začelo se je veliko preseljevanje z vseh delov sveta, če so le dokazali, da je bila njihova babica Judinja.
V svoji knjigi Jeruzalem ob Soči podrobneje predstavlja zgodovinsko in politično ozadje dogajanja z Judi na Goriškem. Bralec lahko v knjigi prebere nekatera zasebna pisma znanih Judov na naših tleh v polpretekli zgodovini, se ustavi ob starejših fotografijah krajev in si na fotografijah celo ogleda zgradbe, ki jih v našem času že dolgo ni več. Podbersič je poiskal ljudi, ki so marsikaj vedeli o Judih iz tistega časa, ter jih intervjuval. Njihova pričevanja so dragocen drobec v slabo raziskanem judovstvu na Goriškem.
Postavlja se vprašanje, zakaj v sodobnem času govoriti o Judih in njihovem črnem dnevu na naših tleh. Avtor knjige pravi, da kasnejše generacije hitro pozabijo na preteklost. To je človeško. Vendar je treba ljudi opominjati na vojno, ki se ne sme dogoditi nikoli več.
KD Stanko Vuk
Foto: Dean Cijan
