Iz Lipe smo se v lepem poletnem jutru odpravili proti Furlaniji in se po avtocesti mimo Vidma odpeljali do Južne Koroške, danes dvojezičnega območja, ki je bilo od časov slovanske Karantanije pa do I. sv. vojne del strnjenega slovenskega ozemlja. Prvi cilj je bilo Vrbsko jezero (Wörthersee). Po kratkem sprehodu po Vrbi (Velden), najbolj mondenem koroškem letovišču, kjer so ob jezeru uživali že plemiči pred stoletji, smo vožnjo nadaljevali ob južni obali 17 km dolgega jezera. Daljši postanek smo si privoščili na njegovem vzhodnem koncu, pri nekdanji starodavni naselbini Otok (Maria Wörth). Razlog za postanek je idilična lega kraja ob južni obali Vrbskega jezera, pa tudi njegov zgodovinski pomen. Na Otoku je bila postavljena prva cerkev, namenjena pokristjanjevanju karantanskih Slovencev. Danes kraj bogatita dve, več kot 600 let stari cerkvici zgrajeni v gotskem slogu, naslednici prvotne lesene stavbe.
Spoznavanju znamenitosti je sledila obilna kraška »merenda« na lepo urejenem počivališču s pogledom na Otok, kjer so se kraški »degustaciji« pridružili tudi drugi radovedni turisti. Okrepčani smo se odpeljali proti Celovcu (Klagenfurt) in si skupaj ogledali mestno središče z Deželnim dvorcem, živahnim Starim trgom in Novim trgom z znamenitim celovškim zmajem, že stoletja simbolom mesta. Sledove (tudi) slovenske zgodovine je v Celovcu mogoče videti na vsakem koraku: v Deželnem dvorcu, danes muzeju, smo lahko videli tudi znamenit Knežji kamen, obrnjen spodnji del rimskega stebra, na katerem so od začetka 7. stoletja z obredom v slovenščini ustoličevali karantanske kneze in kasneje koroške vojvode.
Karantansko zgodbo smo nadaljevali na bližnjem Gosposvetskem polju, kjer so stala zgodovinska središče Koroške več kot 2000 let. Najstarejše znano je središče keltskega kraljestva Norik (okoli leta 100 pr. n. št), ki je združevalo tudi del plemen tedaj živečih na sedanjem slovenskem ozemlju. Norik so okoli leta 15 pr. n št. prevzeli Rimljani in v bližini stare postavili novo prestolnico Virunum. Kamni virunumskih palač in svetišč so preživeli propad rimskega cesarstva leta 476 in tudi osvajalske pohode germanskih plemen s severa. Danes jih lahko občudujemo vgrajene v kulturne spomenike, ki so jih po prihodu v te kraje gradili naši slovanski predniki. Prvotno poganski t. i. alpski Slovani, ki so Koroško naseljevali od 6. stoletja dalje, so svojo prestolnico postavili na Krnskem gradu (v prvih omembah Curtis Carantana). Na kraju grajskega kompleksa se je skozi tisočletje ohranila samo cerkev Petra in Pavla - najstarejša cerkev na Koroškem, prvič omenjena že leta 927 in skoraj v celoti ohranjena v izvirni romanski obliki. V bližini je stoletja stal tudi že omenjeni Knežji kamen.
Lipnci smo obiskali drugo za Slovence simbolno središče Gosposvetskega polja: kompleks cerkve Gospe Svete, zgrajen s kamni rimskega Virunuma in sedež karantanske škofije od 8. stoletja dalje. To še danes pomembno romarsko središče z mogočno gotsko cerkvijo, naslednico prvotnega verskega središča Slovanov, med drugim pripoveduje zgodbo o koncu samostojnosti države Karantanije ter o prvem slovanskem krščanskem knezu Gorazdu iz sredine 8. stoletja.
Ogledali smo si tudi Knežji prestol – mlajši naslednik Knežjega kamna, stoječ v dolini v bližini Gospe Svete. Resnobnost zgodovinskih tem so razvedrili umetniški dodatki novodobnih Koroščev: pisane kvačkane »obleke« klopi, dreves, celo avtobusne postaje. O pozitivnem odnosu do spomenikov in skrbi za njihove obiskovalce govorijo tudi povsod vzorno urejena počivališča, parkirišča in sanitarije.
Vožnjo po slikoviti pokrajini smo popoldan nadaljevali do apnenčastega osamelca v mehki gričevnati pokrajini SV od Gospe Svete, na katerem gnezdi eden najslikovitejših avstrijskih gradov: grad Ostrovica (Burg Hochosterwitz). V sedanji obliki je grad nastal v 16. stoletju, kot del obrambe proti Turkom. Tudi kasneje ta utrdba nikoli ni bila osvojena. Ta podatek ne čudi, kajti dostop do gradu z izjemno strateško lego (in lepimi razgledi) je še danes težaven. Ker sodobno dvigalo ni delovalo, smo se tisti s še dovolj moči do gradu povzpeli peš: 620 m daleč, 160 m visoko in skozi 14 obrambnih stolpov. Tam prišlekov k sreči nihče več ne prebada s sulicami in obliva z vročo smolo, od neusmiljenih stražarjev pa so v gradu ostali samo oklepi in orožje. Največ domišljije vzbudi velikanski oklep poveljnika Šenka, visokega okoli 2,25, ki naj bi v gradu resnično živel in ustrahoval napadalce že s svojo podobo. Ogled gradu je bil zanimiv tudi zaradi slovensko govorečega vodnika Manfreda v opravi grajske garde ter dejstva, da tako starih gradov z ohranjeno izvorno opremo v Sloveniji skoraj ne poznamo, zaradi sistematičnega uničevanja v II. sv. vojni.
Že dodobra utrujeni smo se pozno popoldan odpeljali proti zadnji točki naše koroške poti: Osojskem jezeru. Na poti smo se ustavili še v mogočnem samostanu in cerkvi Sv. Eme/Heme, znane kot slovenska svetnica, v dolini Krke (Gurktals). Koroško popotovanje smo zaključili z dobro večerjo v Osojah, turističnem kraju ob mirnem Osojskem jezeru (Ossiachersee), z večernim pogledom na jezero. Najbolj korajžni so si privoščili še večerno kopanje, potem pa domov.
Glavni sponzor izleta je bil Pust 2018, izpeljan pa je bil tako rekoč izključno z lastnim znanjem in kadri: v organizaciji in ob strokovnem vodenju izkušenega vodnika Davida Cigoja, ob prijetni vožnji šoferja Mateja Levsteka za volanom avtobusa ter z domačo kulinarično in vinsko ponudbo ter drugo pomočjo, ki so jo prispevali ostali vaščani. Izkazali so se tudi mladi »vodniški vajenci« Matic, Jaka in Kaja. Hvala vsem!
Nataša Kolenc
Lipa na Krasu
