Pot nas je vodila po italijanski strani v Avstrijo, mimo Beljaka in po dravski dolini. Postanek smo imeli tudi v Linzu, ki je znan po gradu Goriških grofov iz 15. stol. imenovan Most-Bruck. Skozi Felbertaurn tunel smo prispeli v Kitzbuhel, znano športno središče, kjer smo si ogledali cerkev sv. Nikolaja.

Pot smo nadaljevali mimo krajev, kjer snemajo nadaljevanko gorskega Zdravnika. Prispeli smo v Prien, se vkrcali na ladjico in se po jezeru odpeljali do Herreninzel-moškega otoka na katerem stoji kapelica Sv. Križa, v kateri sta bila krščena slovenska kneza Hotimir in Gorazd. Od tu dalje smo Slovenci sprejeli krščansko vero.

Podali smo se proti gradu Herrenchiemsee po zgledu francoskega Versaila. Ludvik II. je bil namreč velik občudovalec francoskega  Sončnega kralja Ludvika XIV. Temeljni kamen so postavili leta 1878 in v treh letih je bil grad v grobem končan, leta 1885 je kralj Ludvik II. v njem preživel nekaj dni, sicer pa poslopje še danes ni dokončano, zgrajen je baročnem in rokoko stilu. Dokončani prostori skozi katere smo se sprehodili: stopnišče s stekleno streho, prva in druga predsoba, paradna spalnica, posvetovalna dvorana, astronomska ura in zrcalna dvorana, dvorana miru in kraljeva spalnica, delovna soba in modri salon, porcelanski kabinet in mala zrcalna galerija, kopalnica in soba za oblačenje ter jedilnica pričajo o nenasitnih zamislih kralja in njegovi osamljenosti, kajti bil je najraje sam, tako da niti služinčadi ni prenašal v svoji bližini. Vse je izdelano, poslikano neverjetno dovršeno in usklajeno. Kljub temu, da grad ni dokončan, je bil že tri leta po njegovi smrti odprt za javnost.

Namestili smo se in večerjali v Hotel Gasthof Neuwirt Amschlosspark v bližini Munchna. Po zajtrku smo se odpravili v mesto, kjer smo si najprej v muzeju BMV ogledali zbirko avtomobilov in motorjev, nakar smo se odpeljali v center mesta. Po peš coni smo se preko Marijinega trga podali do Marijine cerkve in si jo ogledali. Postali smo tudi pred mestno hišo ter gledali in poslušali figure, ki nastopijo ob vsaki okrogli uri. Podali smo se tudi v znamenito pivovarno HB, saj je Bavarska znana po mnogih pivovarnah in njihovem tekmovanju med seboj. Tu smo imeli nekaj časa zase, za samostojne oglede in nakupe.

Sledila je vožnja do gradu Linderhof, to je kraljevska vila, ki naj bi Ludviku II. služila kot zasebno pribežališčo, je edina dokončana in jo je imel tudi sam najraje. Tudi tu je prisoten francoski kralj Ludvik XIV. Upodobljen na bronastem kipu jezdeca nad katerim je Burbonov izrek »Močnejši od večine«- vestibul. Nadalje smo se sprehodili skozi zahodno gobelinsko sobo, sobo za sprejeme, spalnico in roza kabinet, jedilnico in vzhodno gobelinsko sobo ter zrcalno dvorano. Iz zgradbe smo prišli zadaj na severni strani, od koder se odpira pogled na čudovito kaskado. Na vzhodu bukovi špalirji obkrožajo francoski vrtiček, na zahodu pa je oval iz senčnic in paviljonov za senco. Na južni strani vodi na vzpetino zanimivo stopnišče, na vrhu pa je venerino svetišče. Malo stran je maroška hiša, ki jo je kralj dal uvoziti iz Orienta in je v popolnem orientalskem stilu.

Od tu smo se odpravili še v samostan Ettal, to je Benedektinski samostan z vso infrastrukturo šolske dejavnosti. Cerkev katedrala je bila zgrajena leta 1644.

Na večerjo in spanje smo se odpravili v Avstrijo v hotel Goldener Hirsch ter se naslednjega dne zjutraj vrnili do gradu Neuschwanstein, ki stoji visoko nad jezerom Alpsee in sotesko reke Pollat in so ga po navodilih Ludvika II. Bavarskega gradili v letih 1869 in 1886 in tudi ta je nedokončan. Grad stoji ponosno na pečini z vitkimi in koničastimi stolpiči ter nadzidki. Je pojem romantičnega srednjeveškega gradu in predstavlja iz kamna izklesane sanje. Tudi tu smo se sprehodili skozi preddverje, prestolno dvorano, mostovž in jedilnico, spalnico in mimo hišne kapelice, prostor za preoblačenje in dnevno ter delovno sobo, dvorano pevcev ter grajsko kuhinjo v kateri je še vse, kar se je uporabljalo takrat in tekočo toplo in mrzlo vodo. Od daleč smo si ogledali Marijin most (posvečen njegovi materi princesi iz Prusije) ki stoji 92 m visoko nad 45 m visokim slapom reke Pollat.

Očarani od vsega videnega smo se vrnili k avtobusu, in se obrnili proti domu. Preko prelaza Fernpass smo se pripeljali do Innsbrucka, znanega zimskega središča. Odkorakali smo v stari del mesta, katerega stari del je dal zgraditi Maximilian. S trga smo si ogladili balkon z zlato strešico, ki je služil veljakom za nagovore. Tudi tukaj smo imeli nekaj časa za nakup priložnostnih daril za domače. Seveda nismo mogli mimo trgovine svarovskih kristalov, ki ima sedež v bližnjem Watensu.

Ostala nam je samo še pot preko prelaza Brennero v Italijo in naprej v Slovenijo. Vozili smo se po čudoviti in urejeni pokrajini, ki ni bila posušena kot pri nas, videli za preproste ljudi skoraj nemogoče stvari in po svoje začutili, da tudi tako velika domišljija in bogastvo človeka ne osreči, saj je bi Ludvik II. Bavarski zelo osamljen in nesrečen, pa še vprašanje je kaj je pogojevalo njegovi prezgodnji smrti.

Zahvaljujemo se Avrigu in vsem sodelavcem še posebej vodiču Tomažu in šoferjema Alojzu in Zlatku za skrbno vožnjo.

Zapisala Nives Urdih