Sekcija Pilates PD Velenje je že 7. organizirala zimski pohod do izvira reke Paka.
Udeležili smo se ga tudi člani PD Mislinja. V soboto, 03.02.2018, smo se zbrali pri gostišču Repolusk v Srednjem Doliču. Po okrepčanju s kavico ali čajem smo se napotili sprva po asfaltni cesti, ki je bila zasnežena, a splužena. Kmalu se je pot spremenila v kolovoz, pozneje pa v gozdno stezo. Začelo se je gaženje novo zapadlega snega, ki je ponekod segal krepko čez koleno, a to nas ni motilo, saj se je narava prikazala v vsej lepoti.
Člani sekcije Pilates so nam na lovski koči LD Dolič pripravili pecivo, potico, čaj, zakuhano vino in kavico, tako da iz koče nihče ni odšel žejen ali lačen.
Pot nas je vodila tudi mimo 300 let stare domačije. Med potjo smo lahko opazovali s snegom obložene smreke snegom in z malo domišljije si si lahko predstavljal različne figure.Po slabih štirih urah hoje smo prispeli do izvira, kjer se nismo dolgo zadržali, da se ne bi preveč ohladili. Vračali smo se po drugi poti mimo lovske preže, vikenda in spomenika. Od kmetije Ošlak pa smo se vračali po isti poti. Po dobrih dveh urah smo prispeli nazaj do gostišča, kje nas je čakal odličen pohorski lonec in pecivo.
Udeležili smo se ga tudi člani PD Mislinja. V soboto, 03.02.2018, smo se zbrali pri gostišču Repolusk v Srednjem Doliču. Po okrepčanju s kavico ali čajem smo se napotili sprva po asfaltni cesti, ki je bila zasnežena, a splužena. Kmalu se je pot spremenila v kolovoz, pozneje pa v gozdno stezo. Začelo se je gaženje novo zapadlega snega, ki je ponekod segal krepko čez koleno, a to nas ni motilo, saj se je narava prikazala v vsej lepoti.
Člani sekcije Pilates so nam na lovski koči LD Dolič pripravili pecivo, potico, čaj, zakuhano vino in kavico, tako da iz koče nihče ni odšel žejen ali lačen.
Pot nas je vodila tudi mimo 300 let stare domačije. Med potjo smo lahko opazovali s snegom obložene smreke snegom in z malo domišljije si si lahko predstavljal različne figure.Po slabih štirih urah hoje smo prispeli do izvira, kjer se nismo dolgo zadržali, da se ne bi preveč ohladili. Vračali smo se po drugi poti mimo lovske preže, vikenda in spomenika. Od kmetije Ošlak pa smo se vračali po isti poti. Po dobrih dveh urah smo prispeli nazaj do gostišča, kje nas je čakal odličen pohorski lonec in pecivo.
V prijetnem pogovoru ječas hitro minil in morali smo se posloviti in oditi vsak na svoj dom, s prijetnim občutkom, da smo naredili nekaj dobrega za sebe in da smo preživeli dan, poln lepih občutkov.
Tekst: Peter Zupanc
